Foto: Caracol TV
Carolina Ramírez je Buenos Aires, prestolnico Argentine, prvič obiskala leta 2008, ko je spremljala svojega mlajšega brata, ki se je nameraval vpisati na študij modnega oblikovanja. Takrat si je že uspešno utirala pot v igralskem poklicu in je skrbela za preostanek svoje družine. Zato seveda ni oklevala in je neumorno brata spodbujala k študiju. Argentino so jim priporočili kot dobro mesto za ustvarjanje uspešne kariere in tej informaciji so tudi sledili.
Ta privlačna rjavolaska si ni predstavljala, da se bo na koncu zaljubila v državo, da ji bo argentinec ukradel srce in da bo nastopila v gledališču na ulici Corrientes. Carolina pa ni znano ime le v Latinski Ameriki temveč po vsem svetu. Velika večina oboževalcev jo pozna predvsem po glavni vlogi v telenoveli Kraljica ritma (La reina del flow), ki se je predvajala na Netflixu in je lani kar osem tednov kraljevala med desetimi najbolj gledanimi serijami na omenjeni platformi.
Zadeva se je pričela takole: pet mesecev preden je z bratom prišla v Buenos Aires, je Carolina nekega večera na kegljišču v Cartageni srečala Argentinca. Povabil jo je na ples in med njima je takoj dobra energija. Ona je takrat imela partnerja, zato je z moškim iz Argentine ostala v stiku preko e-pošte. Nekaj dni pred prihodom v Buenos Aires se je spomnila nanj in se odločila, da mu sporoči novico o njenem prihodu. Nato je sledilo presenečenje. Ko je prispela v Ezeizo, jo je moški čakal na letališču.
Takrat se je pisalo leto 2008. In vse od takrat se nista več ločila. Mariano Bacaleinik, je uspešen poslovnež in gledališki producent, ki je že dobrih 13 let njen mož, od marca 2021 pa sta se tudi uradno preselila v Argentino. "Ko se ozrem v preteklost, si nikoli nisem predstavljala, da se bom zaljubila v Argentinca, a se je zgodilo. Bila sem disciplinirana in čutila sem, da si zaslužim biti na mestu, o katerem sem sanjala, toda nisem izpolnjevala pogojev, da bi postala klasična plesalka v pariški operi," priljubljena igralka pravi danes.
Prvi dve leti njene zveze z Marianom sta potekali na daljavo. Nenehno sta potovala med Kolumbijo in Argentino, da sta vsaj nekaj časa preživela skupaj. "Veliko sva potovala. Živela sva drug za drugega. Videvala sva se vsakih petnajst dni, približno enkrat na mesec. Veliko je prihajal v Bogoto. Tako se je začela ta nora ljubezen, od katere se nisva mogla ločiti," je poudarila.
Že kot majhna deklica je Carolina sanjala o tem, da bi postala klasična plesalka. "Baletno šolo sem začela obiskovati že kot majhna deklica in sem bila za svoja leta do sebe precej zahtevna. Vedno sem bila zelo stroga," pravi. Plesala je od 10. do 19. leta starosti. Toda ta zahtevnost in navdušenje nad klasičnim plesom sta ji močno zapletli življenje.
Kot najstnica je začela trpeti za motnjami prehranjevanja. "Vse se je začelo pri 13. letih in se ni prenehalo, dokler nisem prenehala plesati. Pri 14. letih sem zbolela za anoreksijo, leto dni kasneje pa z bulimijo. Štela sem kalorije in jemala odvajala. Nisem mogla bruhati, sem pa uživala veliko odvajal. Moja pričakovanja so bila zelo visoka. Želela sem biti plesalka v Pariški operi. Ko pogledam fotografije iz tistega časa, vidim, da sem bila zelo suha. Živela sem v izkrivljeni realnosti in tudi psihološko sem bila uničena," je razkrila v resnem tonu.
Postali ste tudi depresivni ...
Seveda, ker to spremljajo še druge stvari in druge motnje. Še posebej, ker si zadaš cilj. In potem ugotoviš, da nisi Messi, če dam primer. Cilji ne morejo biti višji od vaših fizičnih zmožnosti. In vztrajala sem. Zdaj, z malo objektivnosti, razumem, da nikoli ne bi mogla postati primabalerina, ker nimam teh fizičnih zmožnosti. Nimam velikih podaljškov rok ali nog, niti virtuoznosti. Kakorkoli, bila sem zelo pridna in delovna.
Ste imeli v družini kakšnega plesalca?
Ne, ampak moj oče mi je vedno vcepljal visoko zmogljiv šport, ker je tudi sam izhajal iz takšne družine. In ples je bil način za disciplino. Verjamem, da disciplina prinaša rezultate in da če jo imaš v nečem, ti prinese tudi sadove. Bila sem disciplinirana in čutila sem, da si zaslužim biti na mestu, o katerem sem sanjala. Ampak nisem imela pogojev.
Ste se morali zateči k terapiji, da ste se soočili s tem trenutkom?
Da, ampak sem obiskovala javno terapevtko, moi starši si niso mogli privoščiti zasebnih terapij. Mama je na srečo hitro ugotovila, kaj se dogaja in me je takoj odpeljala k nutricionistu. Starši so me vedno podpirali in mi pomagali.
Kako se spominjate svojega boja?
Bilo je dan za dnem. Bila so leta vsak dan znova. O tem, da sem bila malo razočarana, ker sem globoko v sebi čutila, da teh sanj ne bom dosegla, ampak da bo vse, kar počnem, za nekaj koristno. In potem je prišel igralski poklic. In bilo je drugače, ker me ni ničesar stalo. Na vsakem kastingu, na katerega sem šla, sem ostala. Moja predanost plesu mi je odprla veliko vrat. Imela sem več orodij od ostalih, ker sem že znala nadzorovati svoje telo, zavedala sem se prostora. Igra mi je omogočila, da se počutim zmagoslavno. Petje in ples mi tega nista omogočila.
Kako ste prišli do igralskega poklica?
Z avdicijo za reklamo za pivo, na kateri so iskali plesalce. Prišla sem s svojimi plesnimi prijatelji, a so mi vodilni rekli, da me kamera obožuje. Takrat sem imela 17 let. Tam me je videla vodja avdicij, ki me je kasneje poklical za sodelovanje v najstniškem projektu, ki nikoli ni ugledal luči sveta. A mi je to delo predstavljalo dva meseca treninga ter učenja produkcije in režije. Vsega. To mi je pomagalo in začela sem rasti. Potem sem se podala v študij igre. In imam diplomo magistre scenskih umetnosti.
Bi rekli, da je bilo igralstvo vaša odrešitev?
Rekla bi, da ja. Nenamerno se je vse uskladilo tako, da sem postala igralka s plesnim ozadjem. Pri plesu mi je bilo najbolj všeč, da sem interpretirala like, ko igraš kmetico, laboda, kraljico ... Namenjeno mi je bilo postati igralka, kar danes tudi sem. V Kolumbiji sem pričela delati v gledališču z najboljšimi ljudmi v tem poklicu. In šlo mi je zelo dobro. Dobila sem nagrado za najboljšo debitantsko igralko za svojo vlogo v seriji La lectora. Z lahkoto sem igrala in se ob tem tudi zelo zabavala.
S tem so se izboljšale tudi vaše finance ...
Seveda. Prihajali smo iz nižjega srednjega razreda. Ko smo se iz Calija preselili v Bogoto, je bilo težko. Moj oče je bil finančno zelo nestabilen. Najeli smo hišo. Živeli smo skromno. Nobenih sprehodov in nakupov ni bilo. Ko sem pričela služiti denar, sem počasi postala odgovorna za vse. Pomagala sem staršem in bratu. Pr 24. letih sem si kupila prvo stanovanje v Bogoti. To stanovanje je bilo za vse nas. Ko sem se leta 2010 poročila z Marianom, je prišla velika stvar.
In uspelo vam je, da se je Mariano preselil v Bogoto.
Tako je, 11 let je živel tam. Tu je imel restavracijo, prodal je delnice in se priselil. Nato je nekega dne prišel španski prijatelj in mu povedal, da ima scenarij za gledališko igro in bi želel, da jo Mariano producira. In to je storil. Nato je prišla še ena in še ena. In postal je najpomembnejši gledališki producent v Kolumbiji.
Zakaj sta se preselila v Argentino?
Ker sem si vedno želela živeti v Buenos Airesu. Na srečo mi je na poklicni ravni vrata odprla telenovela Kraljica ritma. Mnogi me bolje poznajo po vlogo v tej telenoveli kot po mojem imenu. Poleg tega sva imela tudi angela varuha, ki sliši na ime Carlos Rottemberg. Njegova varuška je bila moja velika oboževalka še iz časov serije La reina. Tako smo se pričeli spoznavati. Z njegovo ženo Karino sva dobri prijateljici. Oba sta čudoviti osebi.
Kaj ste pred selitvijo vedeli o Argentini?
Poznala sem njihov dober nogomet, saj je bil moj oče , Edgardo Ramírez, profesionalni nogometaš. Igral je za Deportivo Cali in v nekem trenutku je bil Bilardo njegov trener. Moj oče se je upokojil pri 21 letih, igral je na položaju napadalca. Argentino sem poznala tudi preko glasbenih izvajalcev, kot so Charly García, Soda Stereo, Mercedes Sosa. Njihov glasbeni vpliv je res močan.
S katerim argentinskim igralcem oziroma igralko bi si želeli sodelovati?
Želela bi si delati z Mercedes Morán, obožujem jo. In kdo ne želi delati z Darínom. Z Nancy Duplaá sem posnela film Unicornio. Pritožujem se kot Argentinka: naučila sem se preklinjati po argentinsko in prehitevati taksiste, ko vozim.
Ste aktivistka za odgovorno posvojitev živali. Od kod vaša ljubezen do živali?
Od Goyenecheja, francoskega buldoga, ki je prvi pes, ki sva ga imela z Marianom. Nosil je prstane, ko sva se leta 2010 poročila. Goyeneche naju je seznanil z njegovimi težavami s kožo in dihanjem ter nama dal vedeti, kakšna trgovina obstaja in kaj včasih njegova vrsta trpi zaradi človeškega pohlepa. Dolgo sva bila prehodni dom za živali, zdaj pa finančno sodelujeva s fundacijami.
Sta kdaj razmišljala o povečanju družine?
Želela sva si postati starša, a je šlo bolj za lovljenje biološke ure, ker sem bil stara 34 let. Večkrat sva poskušala, a sva izgubila nekaj nosečnosti. In resnica je, da sva potem, ko je bolečina minila in sva ozdravela, rekla, da se mora očitno za tem skrivati poseben razlog. Pandemija mi je pokazala svet, v katerega ne bi želela pripeljati otroka.
Ste poiskali pomoč zdravnikov?
Seveda, obiskala sva več specialistov. In to je bilo dovolj. Moje telo, moje srce in moja glava niso zmogli prenesti več. Spomnim se, da sem v tistem trenutku postala grozno, spremenjeno bitje... Verjamem, da se mora vesolje zarotiti tebi v prid. V nekem trenutku sva razmišljala tudi o posvojitvi. Pred kratkim se je rodil moj nečak Emiliano, katerega bom zelo razvajala. Ne čutim več, da je materinstvo nekaj, kar me v življenju izpolnjuje. Če se bo vesolje zarotilo nama v prid, bova vesela naraščaja.
Zaupajte nam svoje sanje na poklicnem področju.
Želela bi si stopiti na španski trg, ni pomembno ali na velikih platnih ali v gledališču. Obožujem Madrid. V Buenos Airesu si želim še naprej nastopati v filmih in serijah, želim se preiskusiti tudi kot režiserka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar