Foto: MV Talent
Ko je Ian Couttolenc prvič videl nastop Michaela Jacksona, je začutil nekaj, česar ni znal povsem ubesediti. Bil je še otrok, vendar je že takrat vedel, da želi svoje življenje posvetiti odru, pripovedovanju zgodb in umetnosti. Tisti trenutek ni bil le navdih, temveč prelomnica, ki je začrtala njegovo pot. "Začel sem gledati vse njegove videoposnetke. Videl sem, kakšen vpliv je imel na ljudi in kako velikodušen je bil. Takrat sem si rekel: ‘Želim občutiti nekaj podobnega’," je povedal v intervjuju za revijo People en Español.
Danes, pri 23. letih, je Ian na dobri poti, da svoje otroške sanje spremeni v uspešno kariero. Za svoj razvoj se je izobraževal pri priznanih mentorjih s področja igre, petja in plesa, pri čemer posebno mesto v njegovem življenju zavzema tudi glasbeno gledališče. Poleg igralske kariere si želi občinstvu predstaviti tudi svojo glasbeno plat. "Trenutno skušam kar najbolje izkoristiti svojo mladost in biti pripravljen na vse, kar mi prinese življenje," pravi mladi mehiški igralec.
Čeprav je pred tem že nastopil v različnih projektih, je njegov prvi večji preboj prišel s serijo Los encantos del sinvergüenza, ki jo je predstavil ViX. V seriji nastopa ob uveljavljenih igralcih Manolu Cardoni in Ericku Elíasu, kar je zanj predstavljalo veliko priložnost, pa tudi odgovornost. Vloga Paca mu je omogočila, da je pokazal širok igralski razpon. "Paco ima veliko različnih plasti. Omogočil mi je igrati komedijo, akcijo in dramo. Postavil me je v številne zahtevne situacije in mi dal priložnost, da raziščem različne vidike igre. Ta vloga je samo še utrdila moje prepričanje, da želim to početi vse življenje," poudarja.
Foto: MV Talent
Z mladim igralcem so se novinarji spletnega portala People en Español pogovarjali o njegovi poti do prve velike vloge, izzivih na snemanjih, navdihu, ki ga je našel v umetnosti, ter o tem, kakšen je Ian, ko ugasnejo kamere.
Kako se je začela vaša velika pustolovščina v seriji Los encantos del sinvergüenza?
Do projekta sem prišel prek avdicije. Takrat nisem vedel skoraj ničesar o seriji, saj je bilo vse zelo skrivnostno. Produkcijska ekipa je bila izjemno previdna pri razkrivanju podrobnosti, zato sem imel na voljo zelo malo informacij. Spomnim se, da je avdicija trajala le približno minuto. Zanimivo je, da je bila to moja prva improvizacijska avdicija. Iz prostora sem odšel zelo navdušen, saj so bili vsi izjemno prijazni. Posebej se spomnim Jessice, ki me je tik pred odhodom ustavila in rekla: 'Počakaj, potrebujem še nekaj dodatnih fotografij, ker si zelo podoben nekomu, ki ga iščemo za serijo.' Kasneje sem izvedel, da so preverjali, ali sem dovolj podoben likoma, ki ju igrata Manolo Cardona in Erick Elías. Ko so mi sporočili, da jih resno zanimam za vlogo, preprosto nisem mogel verjeti. Bil sem presrečen. V pripravo na avdicijo sem vložil ogromno energije in truda, zato je bilo lepo videti, da je bilo vse to opaženo.
Kaj je bil najlepši del te izkušnje in kaj vam je predstavljalo največji izziv?
Ko si mlad igralec, si želiš predvsem učiti se in napredovati. V tem primeru sem se znašel v produkciji izjemnega obsega, obkrožen z vrhunskimi igralci, izkušeno ekipo in odličnim režiserjem. Moj največji izziv je bil doseči raven profesionalnosti, ki so jo vsi okoli mene že imeli. Želel sem si pokazati enako disciplino in predanost kot moji kolegi. Hkrati pa sem se moral spopasti tudi s tistim, kar danes pogosto imenujemo sindrom prevaranta. Včasih se vprašaš, ali si res zaslužiš biti tam. Namesto da bi dovolil dvomom, da prevladajo, sem si rekel: 'Dvignil se bom na isto raven in dal vse od sebe.' Želel sem upravičiti zaupanje, ki sem ga prejel, in kolegom vrniti enako energijo ter predanost, kot so jo oni namenjali meni. Najlepši del pa je bil prav to sodelovanje. Delati z igralci, ki imajo za seboj impresivne kariere, in od njih prejemati enako strast ter spoštovanje, kot ga sam vlagaš v delo, je nekaj res posebnega.
Foto: MV Talent
Je bila izkušnja snemanj takšna, kot ste si jo predstavljali? Kako ste doživljali celoten proces?
Ta vloga mi je predstavljala velik izziv, in prav zato sem jo vzljubil. Paco je izredno kompleksen lik, poln različnih odtenkov in čustvenih stanj. Omogočil mi je, da sem raziskoval komedijo, akcijo in dramo v okviru ene same zgodbe. Priprave so bile zelo podrobne. Vadili smo številne tehnične prizore, od akcijskih sekvenc do natančno koreografiranih prizorov, kjer je bilo treba vedeti, kdaj vstopiti v kader, kako se gibati in kako izpeljati posamezne segmente. Vse to mi je dalo ogromno izkušenj in dodatno utrdilo moje razumevanje tega, kaj si želim v tem poklicu doseči. Zanimivo pa je, da sem imel skozi celoten proces občutek, kot da sem na tako velikem snemanju že bil. Težko pojasnim, od kod je prihajal ta občutek, vendar sem se zelo hitro znašel. Zdelo se mi je, da razumem dinamiko snemanja in način delovanja celotne ekipe. Pri tem je veliko pomagalo tudi okolje. Vsi so bili zelo odprti in pripravljeni pomagati. Če česa nisem razumel, so si vedno vzeli čas in mi vse potrpežljivo razložili. Zaradi tega sem se počutil sprejetega in samozavestnega. Po tej izkušnji sem še bolj prepričan, da je igranje tisto, čemur se želim posvečati še vrsto let.
Kdaj ste spoznali, da želite svojo prihodnost povezati z umetnostjo?
Vse se je začelo, ko sem po smrti Michaela Jacksona odkril njegovo delo. Začel sem raziskovati njegove nastope, intervjuje in videoposnetke. Navdušil me ni le njegov talent, temveč tudi vpliv, ki ga je imel na ljudi. Takrat sem si rekel: 'Ne vem, ali želim početi točno to, kar je počel on, vendar želim ustvariti nekaj podobnega. Želim občutiti ta stik z ljudmi.' To me je pripeljalo na oder. Začel sem plesati, peti, igrati in snemati kratke filme. Vedno me je privlačilo pripovedovanje zgodb in raziskovanje različnih načinov umetniškega izražanja. Mislim, da vsi začnemo kot gledalci. Obstajajo zgodbe, filmi, pesmi ali ljudje, ki nas v določenem trenutku navdihnejo, potolažijo ali nam pomagajo skozi težko obdobje. Tudi meni je umetnost velikokrat pomagala. Sčasoma začneš čutiti željo, da bi tudi sam ustvaril nekaj, kar bi lahko nekoč pomagalo komu drugemu. To je eden najlepših vidikov umetnosti – energija, ki jo daš svetu, se na neki način vedno vrne nazaj.
Povejte nam še nekaj o sebi. Kdo je Ian, ko ni pred kamerami?
Po naravi sem precej introvertiran. Trenutno sem v Puebli, kjer obiskujem svojo mamo, sicer pa večino časa preživim precej umirjeno. Veliko delam na sebi. Borim se s perfekcionizmom in pogosto od sebe zahtevam preveč, zato skušam v vsakdanjem življenju vzdrževati disciplino. Skrbim za zdravo prehrano, redno treniram, vadim pesmi, pripravljam besedila in nenehno razvijam svoje igralske sposobnosti. V zadnjem času pa se učim tudi uživati v trenutku. Poskušam več časa nameniti prijateljem, družini in stvarem, ki me osrečujejo zunaj dela. Tudi na družbenih omrežjih skušam biti bolj prisoten, čeprav mi to ne gre vedno najbolje. Prijatelji me v šali kličejo 'starec', ker pravijo, da se pogosto ne obnašam kot nekdo svojih let. Verjetno imajo prav. Kljub temu pa skušam izkoristiti obdobje, v katerem sem zdaj. Mladost je dragocena in želim jo živeti polno. Hkrati pa želim ostati pripravljen na vse, kar lahko prinese ta poklic. Kot igralec namreč nikoli ne veš, kdaj bo prišla naslednja avdicija, nova predstava ali nepričakovana priložnost. Zato ostajam osredotočen, discipliniran in odprt za vse, kar prihaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar