Foto: TelevisaUnivision
Po petletnem premoru se je Daniel Arenas zmagoslavno vrnil v svet telenovel. Kolumbijski igralec je znova stopil pred kamere kot eden od glavnih zvezdnikov melodrame Guardián de mi vida, ki se na ameriškem programu Univision predvaja v najbolj gledanem večernem terminu. V ekskluzivnem pogovoru za People en Español je iskreno spregovoril o razlogih za svojo dolgo odsotnost od igralskega sveta, o osebni preobrazbi, ki jo je doživel v tem času, in o tem, zakaj je prav ta projekt v njem znova prebudil željo po igranju.
Daniel, pet let vas ni bilo na igralskih odrih oziroma pred kamerami. Kaj vas je pripeljalo do tako dolgega premora in zakaj ste se odločili, da se vrnete prav zdaj?
Ta premor je bil zame predvsem zelo osebna odločitev. Verjamem, da mora človek v življenju v določenih trenutkih dati prednost tistemu, kar je zares pomembno. Sem zelo družinsko usmerjen človek in tudi zelo duhovna oseba. Svoje delo imam rad in ga izjemno spoštujem, vendar nikoli ni bilo najpomembnejša stvar v mojem življenju. Bogu sem neizmerno hvaležen za talente, ki mi jih je podaril, za vse priložnosti, ki sem jih prejel, in za to, da lahko danes stojim tukaj, sodelujem s Silvio Navarro ter ustvarjam z Juanom Osoriom za Televiso. Vse to zelo cenim, vendar še bolj cenim svoje življenje, svojo družino, ljudi, ki jih imam rad, svoje zdravje in svoje sanje. Cenim tudi trenutke, ko se lahko ustavim, odmislim vsakodnevni vrvež in se naučim česa novega. V našem poklicu je tempo pogosto tako intenziven, da človek skoraj pozabi živeti. Jaz pa sem si vedno dovolil, da se za trenutek ustavim in se vprašam: Kaj imam? Česa nimam? Kaj mi še manjka? Kaj si v resnici želim? Mislim, da sem takšen premor preprosto potreboval. Pred petimi leti sem prenehal snemati telenovele in iskreno sem bil prepričan, da se ne bom nikoli več vrnil k igranju. Delal sem kot televizijski voditelj, za kar sem prav tako izjemno hvaležen, saj mi je ta izkušnja omogočila osebno in poklicno rast. Ko pa se je pojavil ta projekt – s takšnim scenarijem, ustvarjalno ekipo in igralsko zasedbo, ki jo je zbral Juan Osorio –, je bilo preprosto nemogoče reči ne. Zato sem danes srečen in hvaležen, da sem del te zgodbe.
Foto: TelevisaUnivision
Omenili ste, da ste bili prepričani, da se ne boste več vrnili k igranju. Zakaj ste tako čutili?
Če sem iskren, tudi sam ne poznam povsem odgovora. To ni bilo povezano z nobeno slabo izkušnjo ali razočaranjem. Preprosto sem vedno čutil, da nisem najboljši igralec, najbolj nadarjen ali najbolj virtuozen. Nikoli se nisem videl tako. Vem le, da sem tukaj zato, ker me je sem postavil Bog. Nikoli nisem klical Juana Osoria, nikoli nisem prosil Televise ali Telemunda za novo priložnost. Naučil sem se, da talent ni nekaj samoumevnega. Ko prejmeš dar, obilje ali uspeh, jih ne smeš jemati kot nekaj, kar ti pripada za vedno. To so darovi, ki prihajajo od nekod višje, in če jih ne znaš ceniti ali z njimi ravnati odgovorno, jih lahko tudi izgubiš. Ko sem prejel Juanov klic, sem ga prosil, naj mi da nekaj dni za razmislek. Poklical me je v četrtek, jaz pa sem ga prosil, da odgovor dobi v ponedeljek. V tistih dneh se mi je zgodilo nekaj zelo posebnega. Hodil sem po ulici in ljudje so me ustavljali ter me spraševali: 'Daniel, si ti igralec?' Jaz pa sem jim odgovarjal: 'Ne, nisem več igralec.' Predstavljajte si, začel sem verjeti v nekaj, kar pravzaprav nisem bil. Ko sem nato prejel ta klic, sem začutil, da ne prihaja le od Juana Osoria ali od Televise. Zdelo se mi je, kot da prihaja od nekod drugega. Kot da bi mi nekdo govoril: 'Ali boš res zavrgel darove, ki sem ti jih dal? Boš zapravil priložnost, ki ti je bila namenjena? Zakaj bi se odrekel prostoru, ki ti pripada?' Takrat sem razumel, zakaj se vračam. Ne zato, ker bi si to sam načrtoval, ampak zato, ker sem začutil, da je to pot, po kateri moram iti. Zakaj sem sploh odšel? Morda bom nekoč znal odgovoriti tudi na to vprašanje. Danes tega odgovora še nimam. Verjetno sem moral preprosto doživeti nekaj novega, se preizkusiti v drugačnih izzivih in stopiti iz cone udobja. Pogosto jemljemo to, kar imamo, za samoumevno in si ne upamo tvegati. Jaz pa verjamem, da nam življenje – ali Bog, kakor sam to doživljam – vedno pripravlja nove priložnosti za rast, ne le na poklicnem, temveč tudi na osebnem, čustvenem in duhovnem področju. Včasih je pomembno znati reči ne, danes pa sem neizmerno vesel, da sem tej priložnosti rekel da.
Kaj bi najbolj izpostavili pri Silvii Navarro? Kakšna soigralka je?
Brez najmanjšega oklevanja – njeno strast. Silvia svoje delo opravlja z neverjetno predanostjo. Njena strast do igranja je resnično občudovanja vredna. Mislim, da je celo bolj predana svojemu poklicu, kot sem jaz. Verjemite mi, jaz svoje delo iskreno obožujem in ga vsak dan opravljam z veseljem, vendar nimam tiste skoraj goreče strasti, ki jo premore ona. Vsak snemalni dan sem jo občudoval. Od nje sem se veliko naučil, ne le kot igralec, ampak tudi kot človek. Njena disciplina, spoštovanje do dela in popolna predanost vsakemu prizoru so me navdihovali od prvega do zadnjega dne snemanja. Takšne sodelavce si lahko vsak igralec samo želi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar