Foto: TelevisaUnivision
Eduardo Zucchi je odraščal v družini, kjer je bila umetnost del vsakdana. Kot sin priznanih mehiških igralcev Itatí Cantoral in Eduarda Santamarine je že zelo zgodaj spoznal svet televizije, gledališča in glasbe. Kljub temu poudarja, da odločitev za igralski poklic ni bila posledica družinske tradicije, temveč njegove lastne želje in notranjega klica. Velik vpliv je imela tudi njegova babica po materini strani, ki je v njem prva prepoznala umetniški talent in mu privzgojila ljubezen do literature, poezije ter gledališča.
Po študiju na eni najuglednejših svetovnih univerz danes 25-letni mehiški igralec stopa na novo življenjsko pot. S svojo prvo glavno televizijsko vlogo v telenoveli El renacer de Luna, ki je pred kratkim doživela premiero v Mehiki, se predstavlja širšemu občinstvu in začenja novo poglavje svoje kariere. V pogovoru za People en Español je spregovoril o veliki igralski priložnosti, pričakovanjih, ki jih prinaša znani priimek, ter o tem, kako ga je lik Saúla zaznamoval tudi na osebni ravni.
Eduardo, kaj vam pomeni prva glavna vloga v telenoveli El renacer de Luna?
Zame je to izjemna priložnost in pomemben mejnik v karieri. Neizmerno sem hvaležen producentu Royu Rojasu in hiši Televisa, da sta v meni prepoznala potencial za upodobitev Saúla Duarteja. Ta vloga je zame veliko več kot le igralski izziv – predstavlja priložnost, da občinstvu pokažem vse delo, priprave in predanost, ki sem jih vložil v oblikovanje tega lika. Saúla sem ustvarjal z veliko ljubezni in spoštovanja, zato si želim, da bi gledalci začutili njegovo iskrenost in pristnost.
Kako ste dobili vlogo Saúla?
Ko mi je Roy Rojas predstavil opis lika, sem takoj začutil posebno povezanost z njim. Saúl sanja o tem, da bi postal kantavtor, obenem pa je velik ljubitelj bolerov. Zanimivo je, da sem se z njim poistovetil še pred avdicijo, saj tudi sam občudujem pesmi Roberta Cantorala. Ta podobnost mi je dala občutek, da je vloga na neki način namenjena prav meni. Najprej sem poslal več avdicijskih videoposnetkov, na katerih sem pel različne skladbe iz svojega repertoarja. Sledila je še zaključna avdicija pred kamerami, po kateri mi je Roy Rojas sporočil veselo novico, da sem dobil vlogo. To je bil eden najlepših trenutkov v mojem življenju.
Foto: TelevisaUnivision
Ste ob dejstvu, da nosite glavno moško vlogo v velikem Televisinem projektu, občutili pritisk?
Iskreno povedano sem čutil predvsem veliko odgovornost, ne pa pritiska. O takšni priložnosti sem sanjal zelo dolgo in zanjo trdo delal, zato sem imel občutek, da sem nanjo pripravljen. Veliko samozavesti mi je vlilo zavedanje, koliko časa sem posvetil učenju in pripravi. Prav to mi je omogočilo, da sem na avdiciji dal vse od sebe in ustvaril lik, za katerega sem verjel, da ga Saúl potrebuje. Poleg tega smo imeli izjemno igralsko zasedbo. Nikoli nisem imel občutka, da moram biti vodja skupine. Vsak od nas je prispeval svoj del in imel priložnost zasijati. Med nami je vladalo veliko medsebojnega zaupanja in podpore. Brez svojih igralskih kolegov zagotovo ne bi mogel opraviti tako dobrega dela, zato sem jim za to iskreno hvaležen.
Kako se spopadate s pričakovanji javnosti, ker ste sin dveh zelo uspešnih igralcev?
Pričakovanja bodo vedno obstajala. To je nekaj, čemur se ne morem izogniti. Vendar jih ne doživljam kot pritisk ali breme, ampak kot dodatno motivacijo. So nekakšna notranja gonilna sila, ki me vsak dan spodbuja, da postajam boljši igralec in boljši človek. Ker sem skozi leta od blizu spremljal karieri svojih staršev, sem imel priložnost opazovati njuno neverjetno delovno disciplino, predanost in spoštovanje do poklica. Brez besed sta me naučila, koliko ur priprav, raziskovanja in dela je potrebnih za ustvarjanje lika, ki se dotakne občinstva. Za vse te življenjske lekcije sem jima neizmerno hvaležen. Vedno sem čutil njuno podporo in zaupanje. Sta moja največja opora in osebi, ki mi dajeta pogum, da sledim svojim sanjam ter se ne ustrašim novih izzivov.
Kako doživljate odzive gledalcev na svojo prvo glavno vlogo?
Njihov odziv me je iskreno presenetil. Nisem si predstavljal, da bo tako močan in predvsem tako hiter. Telenovela je na sporedu šele kratek čas, pa sem že prejel ogromno sporočil na družbenih omrežjih. Najbolj se me dotaknejo sporočila ljudi, ki mi pišejo, da so v Saúlu prepoznali del sebe. Mnogi pravijo, da razumejo njegove sanje, njegove dvome in boj za lastno pot, še posebej tisti, ki pri svojih odločitvah niso vedno imeli podpore družine. Takšna sporočila mi pomenijo največ, saj mi potrjujejo, da se je lik ljudi resnično dotaknil. To je zame najlepša nagrada, ki jo igralec lahko prejme.
Vaš lik Saúl je karizmatičen, občutljiv mladenič z izjemnim glasbenim talentom. Koliko Eduarda je v njem?
Mislim, da si s Saúlom deliva kar nekaj značajskih lastnosti. Oba sva človeka, ki se ne bojita pokazati ranljivosti ali priznati, da potrebujeta pomoč. Prav tako sva pripravljena storiti vse, da bi uresničila svoje sanje, ne glede na ovire, ki se pojavijo na poti. Če bi moral izpostaviti eno lastnost, ki nama je najbolj skupna, bi bila to vztrajnost. Moji starši in prijatelji pogosto pravijo, da sem človek, ki ne odneha. Ko si nekaj zadam, naredim vse, da cilj tudi dosežem. V tem sva si s Saúlom zelo podobna. Seveda pa med nama obstajajo tudi razlike. Saúl se mora soočiti s številnimi življenjskimi preizkušnjami in težkimi okoliščinami, ki jih sam na srečo nikoli nisem doživel. Prav zaradi teh razlik je bilo ustvarjanje lika še toliko bolj zanimivo in igralsko zahtevno.
Foto: Televisa Espectáculos
Zaradi svojih staršev ste verjetno že od malih nog vedeli, kako poteka snemanje telenovele in kako naporno je takšno delo. Je bila resnična izkušnja takšna, kot ste si jo predstavljali?
Opazovati snemanje in biti njegov del sta dve popolnoma različni izkušnji. Kot otrok sem pogosto spremljal starša pri delu in mislil, da dobro razumem, kaj pomeni ustvarjati telenovelo. Ko pa sem se znašel pred kamerami kot glavni igralec, sem spoznal, kako zahtevno je to v resnici. To je zelo intenziven proces, ki od igralca zahteva veliko energije, discipline in predanosti. Hkrati pa je tudi izjemno lep. Vsak snemalni dan sem se naučil nekaj novega – ne le o igralskem poklicu, ampak tudi o sebi. Veliko igralcev pravi, da jih njihovi liki spreminjajo, in danes popolnoma razumem, kaj imajo v mislih. Saúl me je naučil bolj zaupati svojim instinktom, sprejemati odločitve z več samozavesti in verjeti vase tudi takrat, ko se pojavijo dvomi.
Z umetnostjo ste bili povezani praktično od rojstva. Kdaj ste se zares zavedeli, da je igranje tisto, čemur želite posvetiti življenje?
Mislim, da sem ta občutek nosil v sebi že od otroštva. Vedno je obstajal nekakšen notranji glas, ki mi je govoril, da je umetnost del mene. Seveda so na to vplivali tudi starši, saj sem odraščal v okolju, kjer so bile gledališke predstave, snemanja in umetnost nekaj povsem vsakdanjega. Velik pečat pa je pustila tudi moja babica po mamini strani. Naj počiva v miru. Prav ona mi je privzgojila ljubezen do poezije, literature in gledaliških besedil. Bila je prva oseba, ki je v meni prepoznala igralski talent in me spodbujala, naj mu sledim. Čeprav sem bil z umetnostjo povezan vse življenje, sem dokončno odločitev sprejel v srednji šoli. Pri pouku gledališča smo dobili nalogo, da pripravimo improvizacijski prizor. Iz neznanega razloga sem se odločil odigrati italijanskega mehanika in poskusil govoriti z italijanskim naglasom. Iskreno povedano mi ni najbolje uspelo, vendar so se sošolci začeli smejati. Še danes ne vem, ali so se smejali meni ali skupaj z mano. Vem pa, da sem v tistem trenutku začutil nekaj, česar še nikoli prej nisem občutil. Energija občinstva me je popolnoma prevzela. Takrat sem spoznal, da želim ta občutek doživljati znova in znova. Tisti trenutek je dokončno potrdil, da je igranje moja življenjska pot.
Kako sta se odzvala vaša starša, ko ste jima povedali, da želite stopiti po njunih stopinjah?
Oba sta bila zelo vesela in ponosna. Nikoli me nista poskušala odvrniti od te odločitve, hkrati pa sta bila zelo iskrena glede zahtevnosti tega poklica. Po končani srednji šoli sta mi dala predvsem en nasvet – naj se čim bolje izobrazim in pripravim, saj talent sam po sebi ni dovolj. Igralski poklic zahteva nenehno učenje, disciplino in veliko predanosti. Danes sem jima za ta nasvet še posebej hvaležen. Vedno sta mi govorila, da je znanje najboljša naložba, ki jo človek lahko naredi zase, in da ti ga nihče ne more vzeti. Prav ta misel me spremlja še danes in me spodbuja, da se kot igralec in kot človek nenehno razvijam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar