Foto: TelevisaUnivision
Valentina Buzzurro, rojena italijanskemu očetu in mehiški materi, je prvič odprla oči v ta svet 20. junija 2000 v Italiji, kjer je odraščala in živela do svojega devetega leta starosti. "Imela sem zelo zdravo otroštvo. Pri babici smo imeli dvorišče z vrati. Imeli smo tudi košarkarski koš, goro in čas smo preživljali z igranjem raziskovalcev. Vozili smo se s kolesi in psi so nas lovili. Bilo je čudovito otroštvo z bratranci in sestričnami," se spominja.
"Najtežji del je, da imajo Italijani zelo močne osebnosti, jaz pa sem bila vedno zelo občutljiv otrok, zato mislim, da sem bila zelo napeta, vedno v skrbeh pred kričanjem. Lahko rečem, da je bilo 90 % mojega otroštva zelo lepega," je dodala.
Že v Italiji jo je začela privlačiti umetnost. "Organizirala sem plese in govorila: 'Vstanimo vsi in plešimo tukaj med kosilom'," priznava.
Njeno življenje italijanske deklice se je nenadoma obrnilo na glavo pri devetih letih, ko so se njeni starši odločili, da se preselijo v Mehiko. "Prihod v Mehiko brez znanja španskega jezika je bil neverjetno težaven. Bilo je veliko ustrahovanja, kar me, iskreno povedano, ni nikoli preveč prizadelo, ker imam v tem pogledu močan značaj, ampak bilo je zapleteno spremeniti celotno življenje. Spomnim se, da sem ves čas jokala, ker v Italiji ni tako pogosto videti otrok, ki prosijo na ulicah, v Mehiki pa je to zelo pogosto. Ker sem bila občutljiv otrok, moja mama ni vedela, kaj naj stori, ker sem nenehno jokala, če smo šli ven in sem videla otroke na semaforju. Nisem mogla prenesti tega. To je bilo nekaj najbolj žalostnega," je delila.
Valentina je imela občutek, da je prispela na najslabše možno mesto in je sprva zavračala življenje v Mehiki. "Prvih nekaj let v Mehiki je bilo groznih. Spomnim se, da se je moja uboga mama počutila krivo, ker naju je pripeljala sem, ker sva oba z bratom zavračala življenje tukaj. Pietro je prvo leto, ko sva prispela v Mehiko, nehal govoriti, ni govoril niti italijansko niti špansko. Imel je že 5 let. Jaz sem začela obiskovati šolo, kjer so se vsi norčevali iz mene, ker sem govorila drugače. Spomnim se celo učiteljev, ki so me najbolj ustrahovali. Rešitev je bila zamenjava šole. To je bila dobra odločitev, saj so se stvari malo izboljšale. Na koncu koncev bo v šolah vedno prisotno ustrahovanje, ko bo nekdo drugačen, ampak na tisti moji drugi šoli ga je bilo veliko manj," se spominja.
Foto: Instagram Valentina Buzzurro
Z leti je državo tako vzljubila, da si danes ne more predstavljati življenja kjer koli drugje. "Zdaj jo imam rada in nočem, da bi me kdo odpeljal od tod. Odvisna sem od Mehike in jo imam rada," je zatrdila.
Njen igralski prvenec
Valentina se je že od malih nog zanimala za umetnost in začela obiskovati igralske tečaje v šoli v Mehiki. Ni se dolgo izobraževala v to smer, ko so jo pri 12. letih izbrali za vlogo v njenem prvem filmu Viento aparte. "Hodila sem v igralsko šolo, povabili so me na avdicijo in izbrali so me zgolj s projektom En familia con Chabelo v mojem življenjepisu (smeh). Mama in oče sta bila malo prestrašena, ker so snemanja potekala dva meseca in pol, ko ne bi bila doma, snemali smo namreč po vsej Mehiki in bila sem edino dekle. Mama je bila prestrašena, ubožica, ampak jaz sem bila najbolj srečna, da sem dobila vlogo. Zato so me starši pri tem podprli. To je bil moj prvi projekt in se ga spominjam z veliko ljubeznijo. Večno bom hvaležna tistemu režiserju, ker je v meni nekaj videl in me izbral. Nisem imela veliko predstave o tem, kaj počnem, ampak prav zaradi tega je bilo vse tako sanjsko, nekaj čarobnega," se spominja svojih prvih korakov v igralskem poklicu.
Zaradi te izkušnje se je zaljubila v igralski poklic in ni nikoli odnehala. "Običajno je bilo, da sem se najprej v projektih pojavljaa kot statistka ali z majhnimi vlogami, nato pa se je to malo po malo povečevalo. Sčasoma so me sprejeli in so mi uresničili sanje," je priznala.
Njen preskok v telenovele
"Potem ko sem posnela svoj prvi film, sem snemala samo filme. Nastopila sem v nekaj manjših televizijskih oddajah, ampak v resnici sem snemala samo filme, filme in še več filmov. V filmski industriji slišiš stvari, kot so 'telenovele so grozne' ali 'telenovele so tako kičaste.' Torej sem imela to idejo v glavi. Dokler nisem imela fanta, ki je snemal telenovele, Luisa, in njegovo delo se mi ni zdelo tako slabo. Videla sem, da se enako močno trudi kot jaz pri snemanju filmov, kot se trudijo v gledališču ali karkoli drugega. Peljal me je na snemanje svojega projekta in bilo je noro videti, koliko prizorov posnamejo na dan. Jaz sem v filmu na dan posnela samo tri ali štiri prizore, pri telenoveli pa so jih posneli 34," je razkrila.
Prav po zaslugi svojega fanta in dveh drugih oseb, ki so jo priporočili režiserju Benjamínu Cannu, ko je iskal igralko njenih let za vlogo v telenoveli Vencer el miedo, prvem delu uspešne sage Vencer, je Valentina dobila svojo prvo izkušnjo v tem žanru. "Povabil me je na avdicijo, bila sem druga v vrsti petdeset in nekaj deklet, dobila sem vlogo. Po izboru mi je Benjamín rekel: 'Lahko prideš sem za nekaj časa.' Odpeljal me je v kot in rekel: 'Ti si tista prava. Pridi zjutraj na še eno avdicijo za prostale ustvarjalce tega projekta, da te vidijo.' Toda producentka se s tem ni strinjala, saj je verjela, da je potrebno v telenovelo vključiti znano ime, ki bo pritegnilo gledalce, ne osebe, ki je še doma dobro ne poznajo. Tako sem ostala brez vloge v telenoveli Vencer el miedo," se spominja.
Igralka je končno v svetu telenovel debitirala z vlogo v zgodbi Vencer el desamor. "Leto dni kasneje je Benjamín rekel: 'Posneli bomo telenovelo Vencer el desamor, ampak Gemma je Valentina, ta vloga je zanjo.' K projektu so me povabili brez avdicije, kar je bilo neverjetno stresno. Tisti dan, ko sem posnela svojih 34 prizorov, kar je bil moj prvi dan, sem jokala v napovedniku, ker sem čutila, da nisem pripravljena na to, ker sem čutila, da nisem razumela tona, vendar sem se na svojo vlogo tako dobro pripravila, da je vse prišlo naravno," se spominja.
Danes je lahko Valentina za veliko stvari hvaležna Gemmi. "Če bi se Gemmi lahko zahvalila za karkoli, kar me je naučila, bi to bilo, da je svet telenovel ena mojih največjih strasti. Potem ko sem slišala toliko slabih stvari o telenovelah na začetku svoje poklicne poti, bi tistim v filmski industriji rekla: 'V redu, zavračajte jih, ampak posnemite eno in jo naredite dobro, ker je to neverjetno težko narediti'," je prepričana.
Njen talent, karizma in naravna prezenca na televizijskih zaslonih so gledalce očarali že od prve minute do te mere, da od takrat na televiziji dobiva eno vlogo za drugo. Telenovele, kot so Eternamente amándonos, La historia de Juana in Regalo de amor, to potrjujejo. Danes je Valentina ena najbolj nadarjenih in obetavnih igralk svoje generacije. "Čutim toliko hvaležnosti. Toliko ljudi si želi uspeti v igralskem poklicu, toliko jih je in toliko zelo dobrih, ki ne dobijo priložnosti, zato včasih malo trpim, ne bom vam lagala. Večkrat se vprašam, zakaj sem tukaj in zakaj ni tukaj moje prijateljice iz igralske šole, ki je bila boljša igralka od mene? Ampak s tem občutkom sem se naučila živeti. Če bi na mojem mestu stala ta moja prijateljica, ne bi jokala, ker bi si želela, da bi tukaj stal nekdo drug, uživala bi tukaj. Poskušam biti hvaležna. Kar mi pride na misel, je, da rečem: 'Hvala, Bog, hvala, življenje, in hvala moji družini.' Da, prišla sem sem, ampak moja družina mi je pomagala na celotni poti, da sem se lahko vzpenjala," je še dodala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar