Foto: Amazon MGM Studios
Nova priredba kultnega romana Isabel Allende Hiša duhov prihaja na filmska platna s svežo interpretacijo zgodbe, ki skozi več desetletij spremlja družino Trueba. V produkciji nastopa izbrana iberoameriška igralska zasedba, med njimi Dolores Fonzi, Nicole Wallace, Fernando Castillo, Maribel Verdú in Juan Pablo Raba.
V središču pripovedi je Alfonso Herrera, mehiški igralec, ki je svojo kariero zgradil tako v domačih kot mednarodnih produkcijah. Po preboju v zgodnjih 2000-ih s filmom Amarte duele in telenovelo Rebelde si je ustvaril raznolik opus, ki vključuje projekte, kot so Sense8, The Exorcist, Ozark ter film El baile de los 41. V novi pripovedi upodablja Estebana Truebo — patriarha družine in enega najkompleksnejših likov zgodbe, katerega življenje prečka različna osebna in politična obdobja.
V intervjuju za The Hollywood Reporter en Español je Alfonso spregovoril o procesu oblikovanja lika, fizičnih in čustvenih izzivih upodabljanja Estebana skozi različna življenjska obdobja ter o zahtevni karakterizaciji, ki je vključevala dolgotrajno uporabo protez. Dotaknil se je tudi pomena dela Isabel Allende, kulturne teže tovrstnega pripovedovanja ter odnosa svojega lika z Albo, ki predstavlja pomembno prelomnico v njegovi življenjski poti.
Kako ste pristopili k upodobitvi tako kompleksnega lika, kot je Esteban Trueba?
To je bil velik izziv. Najprej že na fizični ravni, saj je vloga zahtevala uporabo protez, kar je pomenilo dolgotrajne in zahtevne priprave. Nameščanje je včasih trajalo šest do sedem ur, odstranjevanje pa približno eno uro. Pri tem je bila ključna podpora izjemne ekipe, med drugim Pepeja More in Jordija Moreire. A fizična transformacija je bila le del procesa. Še pomembnejše je bilo, kako liku vdahniti notranjo globino. Esteban je lik, ki se razvija skozi čas — fizično, čustveno in psihološko. Poseben izziv je bil zgraditi njegov celoten lok, od mladosti do starosti, ter pri tem ohraniti notranjo konsistentnost. Ključno je bilo razumeti različna življenjska obdobja — kdo je kot mladenič, kot zrel moški in kot starejši človek — ter najti rdečo nit, ki ga povezuje skozi vse življenje. Poskušal sem se izogniti stereotipom in poiskati njegovo človečnost. Zanimalo me je njegovo protislovje — kako njegove odločitve nosijo težo in kako ga oblikujejo skozi čas in zgodovinske okoliščine.
Ste že od začetka vedeli, kako boste pristopili k staranju lika? Ste razmišljali o zamenjavi igralca, kot v primeru Clare?
Uporabili smo tri različne stopnje protez. Prva se pojavi v četrti epizodi, druga v obdobju, ko je Esteban že politik, star približno 50 ali 60 let, tretja pa v zadnji fazi njegovega življenja. Spomnim se zanimive anekdote: nekomu sem pokazal fotografijo iz zadnje faze in je rekel: 'Tvoj dedek je videti odlično!' Odvrnil sem mu: 'To sem jaz.' To pove veliko o tem, kako izjemno delo je opravila ekipa. Takšna raven natančnosti je redka — pogosto se zgodi, da se proteze razkrijejo, tukaj pa je bilo delo res vrhunsko.
Produkcija deluje izjemno dovršeno, kar pomembno prispeva k pripovedi.
Absolutno. Produkcijska vrednost je na zelo visoki ravni. Rodrigo Basáez, scenograf, je opravil izjemno delo. Gre za ustvarjalca, ki ga izjemno cenim, in njegov prispevek projektu je res impresiven.
Foto: Amazon MGM Studios
Kje je potekalo snemanje? Vizualna podoba serije je zelo izrazita.
Snemali smo v celoti v Čilu. Velik del prizorov je nastal v Santiagu, puščavske sekvence iz prvih epizod pa smo posneli v Copiapóju na severu države. Snemali smo tudi v Pucónu na jugu. Gre za izjemne lokacije — vizualno res osupljive. Med drugim smo snemali tudi na posestvu Las tres Marías, z vrtovi, slapom in laguno. Vse skupaj daje seriji poseben vizualni pečat.
V vašem opusu pogosto najdemo projekte z zgodovinskim ali družbenim ozadjem. Od kod ta interes?
V ospredju je vedno dobra zgodba. Ne glede na to, ali gre za zgodovinsko ali sodobno tematiko, je ključna kakovost pripovedi. Dobra zgodba igralcu omogoča, da razvije svoje delo, hkrati pa spodbuja tudi celotno igralsko in ustvarjalno ekipo. Ta projekt ima še dodatno težo. V preteklosti so obstajali poskusi adaptacije, ki niso vključevali latinskoameriške perspektive. Tokrat pa zgodbo pripovedujemo z igralsko zasedbo iz regije, kar ji daje posebno avtentičnost. Hiša duhov ima tudi pomembno simbolno vrednost, saj se dotika zgodovinskega spomina in družbenih procesov, ki so zaznamovali generacije. Roman je preveden v več kot 40 jezikov in velja za eno najpomembnejših del Isabel Allende. Prepričan sem, da se bo občinstvo — ne le v Latinski Ameriki, temveč po vsem svetu — močno povezalo s to zgodbo.
Kako gledate na pomen romana Hiša duhov v latinskoameriški literaturi?
Vsekakor gre za eno ključnih referenčnih del latinskoameriške literature. Zelo zanimivo je tudi, da ga pogosto označujemo kot primer magičnega realizma, čeprav se nam zdi, da v resnici ni tako zelo 'magičen'. V Latinski Ameriki je namreč to, kar drugi vidijo kot magijo, pogosto del vsakdanje realnosti. To živimo iz dneva v dan. Z zunanje perspektive je to morda nekaj nenavadnega, za nas pa je to preprosto način, kako stvari delujejo.
Ta element res daje zgodbi posebno atmosfero. Kako ste vi razumeli lik Estebana Truebo?
Najprej tako, da ga nisem obsojal. Na prvi pogled se zdi kot izrazito nasilen človek, vendar me je zanimalo, kaj ga pripelje do takšnih odločitev. Gre za lik, ki prehaja skozi različna življenjska obdobja: impulzivno mladost, odraslost, zaznamovano z močjo in togostjo, ter starost, polno refleksije in spomina. Od ambicioznosti postopoma preide k potrebi po popolnem nadzoru — tudi nad lastno vestjo. Zaveda se škode, ki jo je povzročil, hkrati pa išče neko obliko čustvenega odrešenja. Prav zato je bila ta vloga zame velik dar, saj je redko mogoče upodobiti tako celovit in kompleksen lok — od mladosti do smrti. Esteban Trueba je, po mojem razumevanju, človek, zaznamovan z bolečino. Je oče, ki želi poskrbeti za svojo družino, jim omogočiti izobrazbo in prihodnost. Toda njegova temeljna napaka je, da ljubezen zamenjuje s posedovanjem. Ljubiti ne pomeni imeti — pomeni nekaj veliko svobodnejšega, širšega in lepšega. Prav zato ženski liki v zgodbi prinašajo ravnovesje, saj so bolj povezani s čustvi in duhovnostjo.
Ljubezen je res zelo subjektivna izkušnja. Ob gledanju sem imel občutek, da se Estebana spominjam kot bolj nasilnega, kot je prikazan tukaj. Ali menite, da obstajajo razlike med knjigo, serijo in vašo interpretacijo?
Knjigo sem vsekakor uporabljal kot referenco in oporo — bila je temelj. Hkrati pa so bili scenariji izjemno dobro napisani in so ponujali jasna izhodišča za delo. Ključno se mi zdi, da Esteban ni ne klasičen zlobnež ne junak. Je globoko človeški lik, ki ga oblikujejo njegov kontekst, strahovi in življenjske okoliščine. Zgodba nam omogoča opazovati, kako moč, ljubezen in spomin skozi čas oblikujejo človeka. To je bila moja interpretacija — Esteban, ki sem ga želel razumeti in upodobiti.
Ste med procesom našli kakšne osebne vzporednice z njim?
Ne toliko v smislu poistovetenja, temveč razumevanja. Tudi sam sem oče, tako kot Esteban. Oba si želiva svojim otrokom zagotoviti najboljše. V tem smislu sem lahko razumel, da je tudi on — s svojimi omejitvami, napakami, vrlinami in nevednostjo — skušal ravnati po svojih najboljših močeh. Težava pa je, da svoje napake spozna prepozno. In ko se enkrat nabere toliko bolečine, jo je izjemno težko popraviti.
Foto: Amazon MGM Studios
Zanimivo je, da gledalec sčasoma začne razvijati razumevanje do njega. Njegova družina ga vidi drugače kot njegova vnukinja. Kako ste vi doživeli ta vidik lika?
Alba je ključna za razumevanje Estebana. Do njega pristopa z nežnostjo in sočutjem. Iskreno povedano, me to vedno znova čustveno gane, saj Alba v zgodbo vstopi ne le zato, da bi mu pomagala razumeti, temveč tudi, da bi mu pomagala čutiti. Ena njegovih največjih omejitev je prav nezmožnost čustvovanja. Alba pa že od začetka čuti — in mu postopoma razkriva svet, na katerega ga je Clara ves čas opozarjala: svet, ki je globlji, lepši in bolj barvit. Esteban je dolgo zaslepljen z ambicijo, z željo po moči, z gradnjo imperija in političnega vpliva. Tako nekoč kot danes pogosto zamenjujemo vrednost človeka z njegovim statusom ali materialnim bogastvom. Alba to perspektivo popolnoma spremeni. Njuno razmerje je izjemno lepo. Njegova vnukinja je nekakšna sinteza Rose la Belle in Clare — nosi elemente vseh teh pomembnih žensk. Zanj predstavlja utelešenje ljubezni.
Prav ta odnos ga naredi še bolj kompleksnega kot lik.
Se popolnoma strinjam. Prav v tem je njegova moč — da ga lahko hkrati obsojamo in razumemo. In prav zato je tako zanimiv za upodobitev.
Vem, da umetnost ne nastaja z mislijo na odziv občinstva ali z željo po njegovem nadzoru, pa vendar — obstaja kaj, kar bi si želeli videti v reakcijah gledalcev?
Na tej točki je naše delo že opravljeno. Najpomembneje je, da projekt predstavimo in da ga občinstvo doživi — po možnosti z enakim užitkom, kot smo ga imeli mi med ustvarjanjem. V projekt smo vložili ogromno predanosti in truda; brez pretiravanja lahko rečem, da je bil to eden najkompleksnejših projektov v moji karieri. Običajno igralec upodablja določen izsek iz življenja lika — tukaj pa smo sledili celotnemu življenjskemu loku. To prinese povsem drugačno raven zahtevnosti. Hkrati pa je bilo izjemno dragoceno sodelovati z Andrésom Woodom, ustvarjalcem, ki ga že dolgo občudujem. Upam, da je to šele začetek našega sodelovanja. Zelo pomembna je bila tudi vizija Francisce Alegríe, ki je projektu dodala posebno občutljivost in perspektivo, ter delo Rodriga Basáeza. Igralska zasedba je res izjemna — Dolores Fonzi, Nicole Wallace, Fernando Castillo, Maribel Verdú — vsi so prispevali k temu, da projekt deluje tako celovito. Gre za mednarodno zasedbo, ki projektu daje dodatno širino. Pričakovanj v smislu odziva nimam, lahko pa rečem, da smo serijo ustvarili z veliko ljubezni, natančnosti in odgovornosti. Verjamem, da se to na koncu začuti — in da lahko prav to poveže občinstvo z zgodbo.
Dolores Fonzi je nedavno navdušila tudi v drugih projektih. Kako je bilo sodelovati z njo?
Je izjemna kolegica in izredno nadarjena igralka. Zelo sem hvaležen, da sva lahko sodelovala. Na snemanju sva se odlično ujela, kar se je, mislim, odrazilo tudi na zaslonu. Enako velja za Nicole Wallace in Fernanda Castilla — med nami se je ustvarila zelo dobra dinamika, kar je bilo za projekt izjemno pomembno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar