Foto: The Hollywood Reporter en Español
Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je zabavna industrija spremljala prve korake Tonyja Daltona, mladega Teksašana mehiškega rodu, ki je svojo pot začel kot statist v različnih projektih. Skoraj tri desetletja pozneje je Dalton uveljavljen igralec in prepoznaven obraz nekaterih najodmevnejših televizijskih produkcij sodobnega časa. Po odmevni vlogi Lala Salamance v seriji Pokličite Saula (Better call Saul) in nastopu v The last of us se vrača v Marvelovo vesolje kot Jack Duquesne. Lik je prvič upodobil v seriji Hawkeye, zdaj pa ga ponovno oživlja v Daredevil: Born again, seriji z izrazito temnejšim tonom, ki gledalcem razkriva bolj kompleksno in večplastno podobo njegovega lika.
Pred premiero druge sezone Daredevil: Born again se je Dalton pogovarjal z novinarji portala The Hollywood Reporter en Español o svoji vlogi, izzivih akcijskih prizorov po skoraj treh desetletjih kariere ter o prilagajanju različnim žanrom.
Najprej se posvetiva Jacku Duquesneu. Gre za moralno dvoumen lik, kakršne v Marvelovem vesolju srečujemo vse pogosteje. Kaj po vašem mnenju dela takšne like tako privlačne?
Mislim, da danes pripovedujemo zelo raznolike zgodbe. Bolj kot je lik kompleksen, bolj je zanimiv za občinstvo, saj ga nikoli ne moreš povsem razvozlati. Ne veš natančno, od kod prihaja ali kam gre. Takšni liki imajo več plasti – ko misliš, da si jih razumel, odkriješ nekaj novega. Prav ta nepredvidljivost ohranja napetost.
Kam se po vašem mnenju nagiba Jack? Ga vidite kot junaka, zlobneža ali nekoga, ki preprosto uživa v kaosu?
Jack Duquesne je predvsem nekdo, ki izkorišča okoliščine, v katerih se znajde – ne glede na to, ali so dobre ali slabe. Je preživel, zelo jasno ve, kaj hoče in česa ne, ter se temu primerno prilagaja.
Bi ga torej lahko označili kot oportunista?
Da, to je prava beseda – oportunist.
Foto: The Hollywood Reporter en Español
V prvi sezoni ga označijo kot 'nadzornika'. Kaj za vas pomeni ta vloga v takšnem svetu?
Gre za nekoga, ki vzame zakon v svoje roke. Verjame, da lahko – ne glede na sredstva – doseže, kar sam dojema kot prav ali potrebno.
Daredevil: Born again ima precej temnejši ton kot Hawkeye, kjer ste lik prvič predstavili. Kako je to vplivalo na vašo interpretacijo?
Razlika v tonu je res očitna – tako v načinu snemanja kot v dialogih. Hawkeye je bil nekoliko bolj lahkoten, morda bolj družinam prijazen. Daredevil: Born again pa je intenzivnejši, bolj surov. To mi je omogočilo, da sem liku dodal več teže in resnosti. Ni več tako bežen ali igriv. Tudi akcijski prizori so precej bolj neposredni – bolj agresivni, bolj nasilni, bolj realistični. To je nekaj, česar v seriji Hawkeye nismo videli.
Ali menite, da vam je ta bolj zrel ton omogočil tudi raziskovanje globljih plasti lika ali drugih vrst konceptov, ki jih ton v seriji Hawkeye ne dopušča?
Stvar je v tem, da mi ustvarjalci ne povedo, kam lik peljejo. Lahko sicer sklepam iz scenarija, iz dialogov in namigov, ki jih dobim, vendar se v resnici prepustim toku zgodbe, kot mi je predstavljena. In to mi ustreza, ker je tudi življenje takšno – ne veš, kaj se bo zgodilo jutri. Kar zadeva Jacka Duquesna, se mi zdi izjemno zanimiv prav zato, ker v precej temnem svetu deluje nekoliko karikirano. Ohranja elemente, ki so bili vzpostavljeni že v Hawkeyeju – sicer bi bil povsem drugačen lik. Je Anglež, nekoliko nenavaden, na trenutke celo komičen, a hkrati skriva tudi temnejšo plat. Ta kontrast mu daje dodatno globino, kar mi je zelo všeč.
Kakšen je občutek za igralca, ko imate predstavo o tem, kam bi lahko šel lik, potem pa se v zadnjem trenutku vse obrne v drugo smer? Kako doživljate to kot igralec?
Tako je vedno. Že od časov, ko sem igral v Rebelde, je enako – nikoli ne veš, ali ti bodo jutri rekli, da lik umre, ali pa, da se razkrije kot nekaj povsem drugega. In to je del poklica. Kot igralec moraš ohraniti svežino in poskrbeti, da je vse, kar počneš, verjetno. Tvoja naloga je, da interpretiraš ponujeno na način, ki deluje, ki je prepričljiv in ki pritegne občinstvo.
Foto: The Hollywood Reporter en Español
V drugih intervjujih ste omenili akcijske prizore in tudi poškodbo med snemanjem. Kaj se je zgodilo?
Gre za prizor, ki smo ga snemali več dni. S kaskadersko ekipo smo dolgo vadili, saj je šlo za en sam dolg posnetek brez dvojnika – vse smo morali izvesti sami. Snemali smo v prostoru, polnem cevi in kovinskih struktur. Pri enem gibu, ko bi moral pasti nazaj, sem padel neposredno na cev. Moral bi imeti zaščito na hrbtu, pa sem jo zavrnil – rekel sem: 'Saj bo v redu, že tako imam zaščito na kolenih, nočem izgledati kot RoboCop.' Izkazalo se je, da sem jo res potreboval. Ob padcu mi je dobesedno vzelo sapo. Dva ali tri dni kasneje, ko bolečina ni popuščala in sem bil ves v modricah, sem si moral priznati, da je bil udarec precej hud.
Kako se je vaš pristop k akcijskim prizorom skozi leta spremenil?
Zelo. Na začetku kariere, predvsem v Mehiki, je bilo vse precej bolj neformalno – v smislu: 'Kar skoči, pristani na hrbtu, za umetnost!' V Združenih državah je pristop precej bolj previden, tudi zaradi pravnih razlogov. Danes takšnih tveganj ne bi več sprejemal. Ne želim se poškodovati zaradi fikcije. Če kaskader reče, da bo nekaj izvedel namesto mene, danes brez zadržkov odgovorim: 'Seveda, izvoli.' Včasih bi vztrajal, da naredim sam. Tehnologija je danes tako napredna, da gledalci razlike pogosto sploh ne opazijo. Seveda pa si vedno želiš dati vse od sebe – to se vidi na zaslonu. A realnost je, da pri 50. letih telo stvari občuti drugače kot pri 23.
Pred kratkim ste snemali film Trap House z Daveom Bautisto in Kate del Castillo. Kakšna je bila ta izkušnja?
Kate je že dolgo moja zelo dobra prijateljica, zato je bilo sodelovanje še toliko lepše. Ponovno sem srečal tudi Vincea Gilligana, ki živi v Albuquerqueu, kjer so snemali drug projekt, in sem jih obiskal na setu – izjemna izkušnja. Dave Bautista je odličen človek. Res je skrbel za ekipo in igralce, ustvaril je občutek povezanosti. Kot producent je imel tudi pomembno vlogo pri odločitvah in mislim, da je projekt izpeljal zelo dobro. Snemanje je bilo res prijetno.
Če se ne motim – on vas je osebno povabil k projektu?
Tako je, šlo je za neposredno ponudbo. Očitno me je videl v Hawkeyeju in v Better Call Saul ter me vprašal, ali bi sodeloval. In seveda sem takoj rekel: 'Z veseljem!'
Glede na več akcije – je vaša vloga v novi sezoni večja? Ste sodelovali tudi s Charliejem Coxom in Jonom Bernthalom?
Mislim, da je v eni od zadnjih epizod prejšnje sezone prizor v zaporu, kjer smo vsi prisotni. Tam sem imel kratek stik z Jonom – on je na enem koncu, jaz na drugem. Več podrobnosti žal še ne smem razkriti, lahko pa rečem, da sem del te ekipe.
Jack Duquesne je vrhunski sabljač, kar zahteva določeno eleganco. Kako to prilagodite bolj surovemu, uličnemu tonu serije?
To boste morali videti sami. (smeh) Dolga leta sem treniral sabljanje, zato dobro razumem njegovo dinamiko. Običajno dobiš natančno koreografijo, pogosto tudi video posnetek, kako naj prizor izgleda, nato pa ga poustvariš sam. Zelo pomaga tudi delo pred ogledalom – tako vidiš, ali deluješ preveč togo, preveč elegantno ali morda ne dovolj prepričljivo. Brez tega imaš lahko povsem napačen občutek. Ključno je najti ravnotežje – da ohraniš eleganco lika, hkrati pa se zliješ z bolj brutalnim svetom okoli sebe.
Foto: The Hollywood Reporter en Español
Marvelove serije so v primerjavi s filmi, ki jih gledamo v kinu, morda nekoliko manj izpostavljene. Do neke mere delujejo kot ločeno vesolje. Se vam zdi, da je temu res tako?
Gre za isto vesolje. To je nekaj, o čemer se veliko govori tudi v zakulisju, in ustvarjalci so glede tega precej dosledni, zato ne prihaja do neskladij. Bolj kot razlika med filmom in serijo je pomemben žanr in ton posameznega projekta. Vsaka zgodba ima svojo identiteto in prav to jo določa, ne pa medij, v katerem je predstavljena.
Ste v Marvelov svet vstopili z vsem tem kontekstom? Ste pred tem spremljali, kaj se je že zgodilo?
Na koncu to niti ni ključno – prideš in opraviš svoje delo. Pravzaprav je včasih bolje, da pristopiš nekoliko 'svež' in ne poskušaš posnemati drugih. Sam določiš intenzivnost, ki jo vneseš v vlogo. Pomembno je, kako je projekt napisan in kakšen je njegov ton, ne pa, kako je nekdo nekaj odigral v drugem filmu ali seriji. Gre za to, kako zgodbo pripovedujemo tukaj in zdaj. Na primer, pri Hawkeyeju je bilo jasno, da gre za lažji, bolj družinski ton. Sam sem prišel iz Better Call Saul, ki je precej bolj odrasla, resna zgodba. Ko vstopiš v nov projekt, se moraš prilagoditi in razumeti njegov žanr. Obstajajo različni pristopi – drama, melodrama, telenovele – vsak ima svoja pravila. Najpomembneje je, da vsi ustvarjalci sledijo isti viziji. Tako lahko nastane nekaj res kakovostnega.
Ko smo že pri žanru – zdi se, da je Daredevil to zelo dobro razumel. Morda je prav zato ena redkih Marvelovih serij, ki je dobila nadaljevanje.
Res? Tega nisem vedel.
Da, takih primerov je zelo malo.
Potem pa sploh ni slabo. Gremo na tretjo sezono! (smeh)
Za konec nam povejte še, kako so pretočne platforme vplivale na produkcijo serij in filmov? Se vam zdi, da se je način ustvarjanja zaradi tega bistveno spremenil?
Kino kot osrednji način distribucije počasi izgublja svoj primat. Imam prijatelja režiserja – imena ne bom razkril –, ki je dolgo trdil, da nikoli ne bo delal za pretočne platforme. Potem pa mi je nekega dne rekel, da ima sestanke z Netflixom. Ko sem ga spomnil na njegovo prejšnje stališče, je odgovoril: 'Tudi če vztrajam pri klasični distribuciji, bo moj film v kinu predvajan zelo omejeno. Če ga občinstvo ne odkrije v prvih dveh tednih, praktično izgine. To še posebej velja za mehiške filme. Zato je smiselno najprej zagotoviti omejeno kinodistribucijo, nato pa preiti na platformo.' To jasno kaže, kako močno se je industrija spremenila – in to ni nujno slabo. Na koncu še vedno počnemo isto stvar: pripovedujemo zgodbe. Tako kot so jih nekoč pripovedovali ob ognju ali zapisovali v romanih, jih danes prenašamo prek različnih medijev. Dolga leta je bil film osrednji format, zdaj pa si marsikdo raje ogleda serijo doma, v več delih. Izkušnja gledanja se je spremenila: danes lahko vsebino ustaviš, se vrneš kasneje, si jo prilagodiš. To v kinu ni bilo mogoče. Po svoje je to prednost – gledalec ima več nadzora kot kadarkoli prej. In prav to je ena največjih sprememb, ki jih je prinesla doba pretočnih platform.
Ni komentarjev:
Objavite komentar