Foto: People en Español
Za Ivána Arano je bilo kot igralcu vedno pomembno, da se skozi svoje delo bogati z novimi liki in izkušnjami. Čeprav je Ismael Casillas iz serije El señor de los cielos v zadnjem desetletju odigral ključno vlogo v njegovi karieri, mehiški igralec nikoli ni prenehal iskati novih igralskih izzivov, ki bi mu omogočili profesionalni razvoj.
Prav želja po pripovedovanju drugačnih zgodb ga je pripeljala do nove telenovele televizijske hiše Televisa, Tierra de amor y coraje, ki se predvaja v najbolj gledanem terminu. V njej upodablja Falcóna, lik, ki mu je omogočil, da se je poglobil v svet vesternov – žanra, ki je njegovo zanimanje vzbudil že v otroštvu, predvsem po zaslugi očeta.
Iván, kaj vas je po seriji El señor de los cielos prepričalo, da ste se odločili nastopiti v telenoveli Tierra de amor y coraje?
Mislim, da je za umetnika zelo pomembno, da raziskuje in igra različne like. El señor de los cielos mi je omogočil neverjetno svetovno prepoznavnost in za ta projekt sem izjemno hvaležen. Že od samega začetka so ljudje moj lik sprejeli s tako toplino in naklonjenostjo ter ga vzljubili, da je sčasoma postal tako pomemben za serijo, da je to pripeljalo tudi do nastanka spin-off serije La dinastía Casillas, ki se je prav tako izkazala za precej uspešno. Kaj me je torej spodbudilo k iskanju novega projekta? Preprosto to, da sem vedel, da obstaja še ena priložnost. Avdicija pri gospodu Castru je bila zelo prijetna. Že prej sem sodeloval s Sofío Castro, Brandonom Penichejem in Emiliom Osoriom, zato sem se počutil kot del družine. Vesterne imam rad že od malih nog. To je nekaj, kar je močno vplivalo na moje delo kot igralca, še posebej filmi, ki mi jih je v otroštvu pokazal oče. Ko sem torej spoznal, da je moja naloga igrati ta lik z vsemi značilnostmi kavboja – slabega kavboja –, sem si rekel: 'To moram narediti.' In tega sploh ne obžalujem. Mislim, da mi je ta izkušnja v marsičem zelo koristila, lahko bi rekel celo, da tudi na duhovni ravni. Čas, ki sem ga preživel v puščavi, v tišini in na teh fascinantnih lokacijah, me je na različne načine obogatil. Falcón je zelo močan lik. Po mojem mnenju ni tipičen zlobnež, saj začneš, ko se zgodba razvija, razumeti, zakaj sprejema tako resne odločitve.
Foto: TelevisaUnivision
Omenili ste, da ste že od otroštva ljubitelj vesternov. Kakšen je bil občutek, ko ste lahko dejansko živeli v tem svetu in se potopili v njegovo vzdušje?
Bilo je čudovito. Na čutni ravni je bila to zelo lepa izkušnja, saj sem tudi sam odraščal na kmetiji z dedkom. Stik z živalmi mi je dal velik občutek ustvarjalne svobode. Mislim, da je bilo čudovito povezati se s svojim notranjim otrokom in tudi s samim likom, kar je raziskano tudi v zgodbi. Zelo posebno je bilo tudi srečanje s konjem. Konji te lahko preberejo in vedo, če te je strah. Morda igraš zelo močan lik, toda na koncu te je lahko strah sesti na konja, konja pa ne moreš pretentati. Snemanje smo začeli v Mehiki, na zvočnem odru, ki je nekoliko hladnejši in te spomni, da igraš. Zato je bilo čudovito izkusiti ustvarjanje telenovele z vsemi temi vizualnimi elementi in na resničnih lokacijah. Mislim, da nas je igralce, ki smo se morali iz znanega okolja in cone udobja, kot je Mexico City, preseliti v Arizono, v puščavo in na kraje, kjer stvari dejansko doživiš, ta sprememba zelo močno čutno potopila v zgodbo. Seveda smo bili zaščiteni s produkcijo, vendar je bilo vseeno nekaj povsem drugega. To nam je zelo pomagalo, da smo se povezali z liki. Včasih je moj videz resnično izstopal in počutil sem se nekoliko čudno, toda ko sem v Arizoni srečal ljudi, podobne mojemu liku, sem spoznal, da ne živiš v laži. Vstopiš v okolje in nenadoma si resnično del tega sveta. To me je napolnilo z veliko ustvarjalnosti. V Arizoni sem bil skoraj dva meseca in bila je zelo lepa izkušnja. Mislim, da je to zgodba z veliko zanimivimi liki, del tega pa je tudi Falcón. Upam, da bodo ljudje v njem uživali, ga spoznali, ga začutili in celo trpeli z njim, saj je precej intenziven lik, ki v zgodbi naredi veliko zla. Ampak obožujem to. Obožujem igranje takšnih likov, ker so navsezadnje liki, ki v zgodbi nekaj naredijo. So liki, ki prebudijo gledalca. Antagonistične like sem imel rad že od malih nog. Oboževal sem te temne, tihe like, ki te lahko ubijejo z enim samim pogledom. Nekako sem vse to vsrkal vase in si že kot otrok govoril: 'To želim početi.' To, da lahko danes to doživim v resnični produkciji, v resničnem svetu, in se temu poklicu zares posvetim, je veliko darilo. Resnično je bilo darilo biti del tega projekta.
Snemali ste v Arizoni približno dva meseca. Kakšna je družinska dinamika, ko je človek tako dolgo odsoten od doma?
Moja kariera je mene in mojo družino navadila na to. Vedo, da ko me ni, me pač ni. Dobra stvar je, da sem, ko sem doma, zares tam. Tako se stvari nekako uravnovesijo. V obdobjih, ko me ni doma, se poskušam resnično poglobiti v svoje projekte in dati vse od sebe. To, da smo se skupaj odpravili v kraj, kot je Arizona, mi je zelo pomagalo pri koncentraciji, saj sem se lahko popolnoma potopil v lik in v svet vesternov. Brati v puščavi, medtem ko se mimo plazi kača, je že samo po sebi precej nadrealistično – in to se je dejansko dogajalo. Poskušal sem se izogniti temu, da bi zaradi distance še bolj trpel, čeprav je to zelo težko. Sem oče več čudovitih otrok, zato sem se moral kot umetnik naučiti prepustiti se delu, jim reči: 'Grem delat,' in se nato resnično vključiti v vse, kar zahteva projekt. Tako je bilo tudi tokrat.
Kakšno je bilo delovno vzdušje med vami?
Sofía mi je zelo všeč, je zelo posebno dekle. Mislim, da je bila kot glavna igralka bolj sproščena, umirjena in osredotočena na svoje delo, vse je nekako steklo bolj naravno. Tudi ona je v tem smislu zelo pomagala, saj je zelo sproščena oseba. V kombinaciji z energijo Brandona, Emilia in Emmanuela mislim, da je bilo res čudovito. Igram veliko antagonistov, zato se pogosto znajdem v situaciji, ko imam ob sebi nekoga, s katerim se spopadam in med čigar likom ter mojim vlada negativna energija. Kako torej to dosežeš na platnu, ne da bi pri tem imela kakršne koli težave? To sem se skozi čas naučil: pomembno je, da skrbiš za drugega, tudi ko se stvari zapletejo. Obstajajo tudi akcijski prizori. Veliko igram akcijske vloge, zato imam na tem področju nekaj izkušenj. Njihov pristop je bil v tem smislu res lep. Preprosto smo se igrali, oni so mi postavljali vprašanja, jaz sem jih spraševal, in vse skupaj je privedlo do nekaj res odličnih prizorov.
Vašo kariero so zaznamovali temačni in akcije polni liki. Je bila to zavestna odločitev ali se je preprosto zgodilo?
Mislim, da se je preprosto zgodilo. Začel sem igrati nekoliko svetlejše like v svetu nasilja, vendar so se moje vloge postopoma preusmerile k temnejšim likom. Osebno v njih zelo uživam. Sem zelo mirna oseba in imam zelo tiho življenje. Resnično se trudim, da ne bi imel težav z okolico, s čimerkoli ali komerkoli. Zato mislim, da se skozi te like soočam s svojimi demoni in je to tudi zanimiv način, da se na neki način pozdravim. Mislim, da je tudi to del igranja: daje nam možnost, da stvari vidimo z različnih zornih kotov, in to te kot človeka zelo obogati. Biti igralec pomeni živeti veliko življenj – vsa tista življenja, ki jih sicer ne bi mogel živeti, če bi bil samo jaz. Kako čudovito je torej vstopiti v te svetove, tudi če so včasih temni, saj te lahko veliko naučijo o svetlobi. Všeč mi je, da vedno znova dobivam takšne vloge, in upam, da jih bom še naprej igral. Imel sem tudi priložnost igrati druge, nekoliko lažje vloge, čistejše in bolj pravične like, v katerih prav tako zelo uživam. A zagotovo mislim, da je igranje antagonistov nekaj, v čemer uživam in bom užival do konca življenja.
Foto: People en Español
Omenili ste, da je igranje neke vrste terapija in da vas sooči z lastnimi demoni. Kaj ste zaradi igranja odkrili o sebi?
Mislim, da predvsem sposobnost ustvarjanja empatije do drugih. Zaradi tega sem postal manj obsojajoč do ljudi. Ko mi nekdo reče o določeni osebi: 'Bodi previden z njo, ker je takšna in takšna,' temu ne verjamem več tako zlahka. Mislim, da je pri ljudeh, še posebej pri takšnih temnih likih, veliko stvari, ki jih drugi ne poznajo. Obkroženi so z govoricami in govoricami o sebi. Če se jim približaš na čist in odprt način, lahko najdeš tisti del njih, ki deluje in je živ, in to se mi je v življenju že velikokrat zgodilo. Od svojih likov sem se veliko naučil: da jih ne sodim, da jih gledam z bolj odprte perspektive, da ne sodim njihovih dejanj, ampak se poglobim v to, zakaj počnejo določene stvari. Kot igralec imam svojo metodologijo. Z vsakim likom delam na njegovem otroštvu. Začnem si predstavljati, kakšen je bil ta otrok, kakšen je moral biti in kaj je moral doživeti, da je sprejel določene odločitve ter storil tako grozljiva, obžalovanja vredna in boleča dejanja. Trudim se, da ne ostanem na površini, ampak da grem globlje. Včasih je to že zapisano v scenariju in to zelo pomaga.
Kako težko se je odklopiti od tako temnih in intenzivnih čustev, ki jih zahtevajo vaši liki?
To sem doživel že velikokrat, saj sem skozi vse življenje igral zelo intenzivne prizore. To so liki, ki povzročajo tudi veliko škode. Mislim, da je zelo pomembno, da igralske šole temu namenijo več pozornosti. Včasih te naučijo, kako igrati in kako ustvariti lik, ne naučijo pa te, kako se vrniti k sebi. In mislim, da je to zelo pomembno, saj se kot igralec lahko zelo hitro izgubiš. Če ti je v liku dana določena moč, lahko nenadoma začneš verjeti v to moč. To se je zgodilo igralcem in igralkam, ki so se nenadoma izgubili v svojih likih, in razumem, zakaj. Poskušajo svoje delo opraviti najbolje, kar lahko. Toda mislim, da je zelo pomembno, da se znaš odklopiti, in tega sem se sčasoma naučil. Igram že 20 let in na neki način sem to že doživel. Ujel sem se v psihologijo svojih likov, jih prinašal domov s seboj in to sploh ni bilo prijetno. Zdaj se znam ustaviti in si reči: 'To je konec.' Mislim, da je kot oseba zelo pomembno, še posebej če bom igral še vrsto let, da ostanem mentalno čist. Trenutno sem na primer prav v tem procesu. Končal sem ta projekt in si mentalno čistim glavo. Berem tudi druge stvari, da preusmerim svoje misli, tako da bom pripravljen, ko pride nova vloga. Včasih namreč prehajaš iz enega lika v drugega in seveda s seboj prineseš določene stvari. Nenadoma uporabljaš manire lika, ki si ga že igral. Zelo zapleteno je poskušati biti kameleon. Mislim, da je to prizadevanje, ki si ga delijo mnogi moji kolegi igralci. Radi se spreminjamo. Ampak to je naše delo. Vedno znova moraš menjati svojo kožo in to je precej zabavno. Ves čas živiš z določeno negotovostjo, ampak prav zaradi tega je vse skupaj tako zanimivo. Mislim, da je zelo pomembno, da se obogatim z drugimi liki in resnično cenim, kar mi lahko posamezen lik da. Kot igralci doživimo nekaj nekoliko nenavadnega: pridemo v ta svet igranja in iščemo priložnosti. Včasih te ne pridejo, nato pa se pojavi lik, ki ga ljudje obožujejo, lik, ki ga sprejmejo in ga radi gledajo. Ampak kaj se zgodi potem? Ne moreš ostati tam. Moraš iskati druge stvari. In to sem poskušal početi postopoma: ohraniti to franšizo toliko let, kot sem jo lahko, El señor de los cielos, hkrati pa se potopiti tudi v druge stvari, stopiti iz nje in stopiti v čevlje drugega lika. V tem primeru je bilo igranje Falcóna kot nekakšna osvoboditev. Čeprav ima nekatere podobne lastnosti – oba lika sta temna, pri obeh se pojavljajo klobuki in podobni elementi –, je šlo predvsem za to, da bi poskušal igrati nekoga drugega.
Kaj bi si želeli videti v svoji karieri?
Rad bi, da bi se pojavilo nekaj povsem drugačnega. Kar si resnično želim, je raziskovanje. Kot umetnik želim raziskovati druge like. Želim si, da bi se to začelo dogajati tudi meni in da bi to prepoznala tudi industrija oziroma producenti: da imam sposobnost prehajanja iz enega projekta v drugega. To bi rad videl – da bi lahko prehajal iz enega projekta v drugega in bil vsakič popolnoma drugačen. Želim igrati lik, ki je popolnoma drugačen od vseh, ki sem jih igral do zdaj, in dokazati, da se lahko kot igralec prilagodim različnim zgodbam, žanrom in značajem. To je zame naslednji korak. Želim igrati popolnoma drugačne like in želim, da tudi industrija spozna, da zmorem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar