Foto: Marion Curtis | Starpix
Kino je čista čarovnija in film Ha-Chan, Shake Your Booty! (Sony Pictures Classics) je še en dokaz za to. Ganljiv je iz več razlogov: zaradi zgodbe, ki jo pripoveduje, načina, na katerega jo pripoveduje, in predvsem zaradi tega, kar predstavlja. Njegova zgodba je občinstvo očarala že od prvega trenutka, ko je scenarij prišel v roke igralca Alberta Guerre, enega od njegovih osrednjih protagonistov. Ko film spremljamo skozi njegove oči, pa odkrijemo še veliko več.
Predstavljajte si prizorišče: Japonska, srečen par, ki tekmuje v plesu v plesni dvorani. Haro je Japonka, Luis pa Mehičan. Dve na videz oddaljeni kulturi se popolnoma prepletata in dopolnjujeta, dokler njunega življenja čez noč ne zaznamuje tragedija – smrt moža. Njegova vdova se znajde v globokem obupu in žalosti. Nato pride nepričakovan preobrat. Nekega dne se pojavi Fedir (Alberto Guerra), učitelj plesa. Ne pomaga ji pozabiti bolečine, temveč ji vsakič, ko s prijatelji obišče njegov plesni studio, počasi vrača nekaj, kar je skoraj izgubila – upanje. Na njenem obrazu se zaradi glasbe, koreografije in učitelja, ki ji omogoča, da sanja z nogami in srcem, počasi pojavi plah nasmeh. Gre za majhno, a hkrati veliko veselje, ki sobiva z žalostjo in občutkom, da se ljubljene osebe nikoli zares ne moremo posloviti.
Če bi povedala več, bi razkrila zgodbo, ki si jo gledalec resnično zasluži doživeti iz prve roke. Lahko pa povem, da boste v dveh urah priča najbolj absurdnim, nadrealističnim, nepričakovanim in hkrati izjemno ljubkim trenutkom. Film je dolg, vendar se zdi kratek, saj se ves čas nekaj dogaja, pogosto prav takrat, ko to najmanj pričakujete. Pomembno je poudariti, da je ena najbolj posebnih stvari tega filma skrita v njegovem ozadju. Na platnu je morda ne vidimo neposredno, vendar jo zagotovo čutimo. Povezana je z režiserjem Josefom Kubotom Wladykom, ki se s svojo zgodbo poklanja svoji 81-letni materi, navdušenki nad plesom v plesnih dvoranah, ki še danes tekmuje. Prav njen zgled je navdihnil celotno ekipo in dal filmu posebno čustveno težo.
Film, ki je bil 25. septembra premierno predvajan v več kot 500 kinodvoranah v Združenih državah Amerike in Kanadi, je že prejel nagrado za najboljšega režiserja na filmskem festivalu Sundance. Revija People en Español je imela priložnost pogovarjati se z Albertom o tem čudovitem potovanju skozi eno najbolj kompleksnih, a hkrati fascinantnih koreografij, ki jih moramo vsi odplesati – življenje.
Foto: Sony Pictures Classics
Alberto, kakšna je bila vaša pot do vloge v filmu Ha-Chan, Shake Your Booty!?
Resnično je bilo čudovito potovanje. Glede na to, kako je film sploh prišel do mene, je Josef, režiser, tesen prijatelj Andyja Weissa, režiserja, s katerim sem sodeloval pri projektih Narcos, Griselda in Pimpinero: Sangre y gasolina. Videl je moje delo, naju povezal in mi poslal scenarij. Kot latinoameriški igralec zelo redko dobim scenarij za hollywoodski oziroma angleško govoreči film, ki ne govori o nasilju ali političnih, družbenih in ekonomskih bremenih, s katerimi se soočamo. To je bil lik, ki bi lahko bil od koder koli. Lik, ki govori o življenju, ljubezni in plesu – zgodba, ki je bila popolnoma drugačna od vsega, kar so mi ponudili v zadnjem času. To boste razumeli, ko boste videli film. Enako velja za scenarij. Stran za stranjo bereš in si misliš: 'Vau! Se to res dogaja? Resno?' (smeh) Bilo je zelo zabavno ustvarjati. Ena od stvari, ki mi je kot igralcu najbolj všeč, je, da me moje delo popelje na različne konce sveta ter mi omogoča delo v različnih kulturah in z različnimi načini ustvarjanja. Snemanje filma v Tokiu, snemanje sredi mesta na način, kot to počnejo tam, ob vseh jezikovnih ovirah in vsem drugem, je bilo izjemno doživetje. Ples smo vadili dva meseca. Imel sem tudi prevajalca, ker očitno ne govorim japonsko. (smeh) Zaradi vsega tega je bila izkušnja tako lepa, da mislim, da se to odraža tudi v tem, kar vidite na platnu. To je bil projekt, v katerem smo neizmerno uživali. Film je nastajal zelo natančno, skoraj butično, z ogromno pozornosti do vsake podrobnosti. In prav tu pride do izraza njegova posebnost. To je film, ki je resnično zabaven, vznemirljiv in predvsem sploh ni očiten. Poklanja se žalosti, enemu najpomembnejših čustev, ki jih ljudje doživljamo, vendar to počne na zelo nepričakovan način.
In najbolj nenavadno od vsega je, da se v tem primeru proces žalovanja med drugim odvija skozi tako čudovito dejavnost, kot je ples.
Ko se staraš, najdeš vedno manj prostorov, namenjenih čistemu uživanju – prostorov, ki te za nekaj časa odmaknejo od vsega drugega. Odgovornosti, delo, življenje, otroci, to in ono … Vse to te postopoma oddaljuje od hobijev. In hobiji so tisto, kar počneš preprosto zato, ker ti prinaša veselje in osebno zadovoljstvo. Če me je kaj posebej pritegnilo k temu filmu, je prav to. Ideja, da moraš to ponovno odkriti, ko si odrasel. Da tega ne smeš opustiti, ker je tako pomembno in ker ti pomaga krmariti skozi življenje. Ples je nekaj, kar ti lahko pomaga krmariti skozi vse življenjske faze. Skozi veselje, žalost, poraze in zmage. Vedno se lahko učiš in vedno lahko v tem uživaš. Spomnim se, ko smo na Sundanceu premierno predvajali film. Takrat sem plesal z Josefovo mamo. Ta film je nekakšna oda njegovi materi, ki je v Josefovo življenje prinesla ples v plesni dvorani, saj je sama plesalka. Pri osemdesetih letih je bila tam in plesala z menoj. Bila je tako ponosna, da pleše. Takrat se zaveš, kako pomemben je ples, ne le zaradi fizičnih koristi, temveč tudi zaradi vsega, kar ti daje na čustveni in osebni ravni.
Ko vas gledam, kako komunicirate z drugimi igralci in režiserjem, se pokaže prav posebna vez, ki jo imate, in ta je v filmu skoraj otipljiva.
Čudovito je, ko najdeš režiserja, ki ima tako oseben projekt, hkrati pa je tako odprt za ustvarjalno sodelovanje. In prav to se je zgodilo tukaj. Moja vloga Fedirja je bila prvotno zasnovana kot evropski lik. Tako je bilo tudi napisano v scenariju. Potem pa je Josef na neki točki videl moje delo in rekel: 'Mislim, da bi lahko bil on pravi.' Od tam naprej se je začelo najino ustvarjalno sodelovanje. Pogovarjala sva se o tem, od kod bi lahko bil lik, in sklenila, da bi moral biti Urugvajec. To mi je omogočilo, da sem vanj vključil določene stvari, ki so pomembne v mojem življenju. Na primer poezijo Maria Benedettija. Med nama je bilo veliko medsebojnega spoštovanja – tako do umetnika kot do človeka. Ko ima režiser tako oseben projekt in te vanj vključi, postaneš tudi sam del tega zelo osebnega sveta. Postaneš eden od ljudi, ki so odgovorni za pripovedovanje zgodbe, ki je prišla iz njegovega srca. Tukaj ohranjamo kulture, ohranjamo identitete in ohranjamo umetniško obliko, ki je danes v zatonu. Prav zaradi tega je bil projekt zame tako pomemben.
Foto: Marion Curtis | Starpix
In plesni prizori so neverjetni …
Sprva sem prišel z mislijo: 'Počakaj, prihajam na Japonsko, da me boš ti, ki si Japonka oziroma Japonec, naučil plesati salso, jaz pa sem se rodil na Kubi. Ali ne bi moralo biti obratno?' (smeh) Potem pa sem zelo hitro razumel in si rekel: 'Oh, ne. Ples v plesni dvorani nima prav nobene zveze z ničimer, kar sem kdaj poznal, z ničimer, kar sem kdaj plesal na rojstnodnevni zabavi svojega bratranca ali v trgovini na vogalu.' Nič te ne pripravi na ples v plesni dvorani, ker je fizičnost tega plesa nekaj povsem drugega. In prav to je bilo tudi zelo lepo, saj sem lahko sodeloval s profesionalnimi japonskimi plesalci, argentinsko plesalko tanga in mehiško klasično baletno plesalko, ki živi na Japonskem. S plesom sem tako vzpostavil veliko globljo povezavo, kot se morda zdi ob gledanju filma.
Žalost, ples, smeh, solze, ljubezen, odprti odnosi – toliko različnih tem, pa vendar so vse tako lepo prepletene!
Neverjetno težko je narediti to, kar je Josef naredil s tem filmom – združiti vse te elemente, ne da bi delovali prisiljeno, in hkrati doseči, da je vse videti popolnoma naravno. Razumeli boste, ko ga boste videli. To je film, ki nenehno premika meje med domišljijo in resničnostjo, a se kljub temu ves čas počutite povezani z resničnim svetom. Razumete vse, kar se dogaja. Scenarij je tako inteligenten, da sploh ni treba razlagati različnih stopenj žalovanja. Vidite jih tako, kot jih doživljamo v resničnem življenju. Majhni trenutki se postopoma sestavijo in postanejo del filma. Običajno sploh nimajo dialogov, vendar jih kot gledalec razumete, ker se z njimi čustveno povežete. Glasno se smejite in se že trenutek pozneje znajdete na robu solz. Nato občutite celo sekundarno zadrego – toliko stvari se zgodi v tako kratkem času. Obstajajo celo trenutki, ko si rečete: 'Nočem gledati v platno. Žal mi je za to, kar se dogaja.' In to je neverjetno. Prav zato morate film videti.
Kot igralec imate čudovito delo, Alberto.
Neverjetno sem srečen in zelo dobro se zavedam, kako srečen sem. Neverjetno trdo sem delal, vendar se hkrati zavedam, da je v umetnosti veliko ljudi, ki delajo prav tako neverjetno trdo, pa jim nikoli ne uspe svojega dela predstaviti občinstvu v tolikšni meri, da bi lahko pripovedovali tovrstne zgodbe. Ta kariera mi je to omogočila. Zato imam globoko rad to, kar počnem. In čeprav se moja žena še vedno jezi, je filmski set še vedno moj najljubši kraj. (smeh)
Video: YouTube
Premiera filma Ha-Chan, Shake Your Booty! je bila 25. septembra v Združenih državah Amerike in Kanadi. Ali bo film dosegel tudi slovenske kinematografe, trenutno še ni znano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar