Foto: Hola!
Kar je podedovano, se ne da ukrasti je rek, ki se popolnoma prilega Sebastiánu Zuriti, nedvomnemu dediču talenta in karizme svojih staršev, Humberta Zurite in Christian Bach. Kot igralec je debitiral že v mladih letih in si skozi čas zgradil trdno kariero, ki ne zajema le igre v filmu, gledališču in na televiziji, temveč se je uspešno razširila tudi na področje produkcije. Ko se danes ozre nazaj na svojo pot, je v eno povsem prepričan: delo ni vse v življenju, in če že dela, naj to počne zato, ker ga osrečuje. V intervjuju za ¡HOLA! Americas je spregovoril o dveh novih in pomembnih projektih, na katerih trenutno dela, ob tem pa se je spomnil svoje poti ter razkril dragocen nasvet, ki ga je prejel od staršev in ga kasneje predal tudi svojemu bratu Emilianu.
Sebastián bo kmalu svojo bogato filmografijo, ki vključuje uspešne projekte, kot sta El juego de las llaves in Cómo sobrevivir soltero, dopolnil z novim filmom, posnetim po uspešnici Alice Kellen Todo lo que nunca fuimos. Film, ki bo premierno prikazan junija, ga je popeljal na delo v Španijo, kar si je želel že dolgo. Čeprav priznava, da se je v zadnjem času želel nekoliko oddaljiti od romantičnih zgodb, poudarja, da ga je lik v tem projektu še posebej pritegnil.
Poleg tega projekta Sebastián pripravlja še en zelo pomemben podvig, ki presega zgolj osebne ambicije. Gre za projekt By invite only, mojstrski tečaj za igralce, katerega cilj je spodbujanje mehiških talentov tudi zunaj meja Mehike. Pod vodstvom priznane igralske trenerke Ivane Chubbuck, ki je sodelovala z zvezdniki, kot so Charlize Theron, Brad Pitt in Halle Berry, bodo udeleženci prejeli osebne povratne informacije ter intenzivno praktično usposabljanje. Delavnica vključuje tudi pogovore z mednarodno uveljavljenimi producenti, režiserji, agenti in direktorji avdicij.
"Moja ideja je bila ustvariti most med Združenimi državami Amerike in Mehiko ter pripeljati trenerje, ki lahko lokalne talente razvijajo na mednarodni ravni. Želel sem ustvariti skupnost, v kateri bi imela mehiška filmska industrija bolj neposredno povezavo s tem, kar se danes dogaja v svetu," pojasnjuje igralec o delavnici, ki bo potekala v prestolnici Mehike med 15. in 17. majem.
Foto: Hola!
Sebastián, povejte nam o filmu Todo lo que nunca fuimos ...
To je projekt, ki je resnično pritegnil mojo pozornost, saj sem si že nekaj časa želel delati v Španiji. Prišel je precej nepričakovano, skoraj v zadnjem trenutku, ker gre za projekt Pepeja Bastóna. Ko sva se pogovarjala, mi je rekel: "Hej, imam film, ne vem, ali bi te zanimal." Začela sva razpravljati o njem, videl sem, da je knjiga velika uspešnica in da jo ima občinstvo zelo rado. Prebral sem scenarij, ki je bil odličen, in čeprav gre za romantičen film – od česar sem se v zadnjem času nekoliko oddaljil –, me je moj lik v zgodbi zelo pritegnil. On je namreč tisti, ki sproži vse, kar se v filmu zgodi, zato ima zgodba bolj dramatičen ton kot projekti, ki sem jih delal prej. To me je zelo razveselilo. In seveda tudi dejstvo, da sem dva meseca snemal v San Sebastiánu v Španiji – nad tem se človek res ne more pritoževati.
Delate tudi na drugem zelo pomembnem projektu, By invite only. O čem govori in kaj vas je spodbudilo, da ste se ga lotili?
V osnovi gre za delavnico oziroma mojstrski tečaj z Ivano Chubbuck, ki velja za eno najpomembnejših igralskih trenerk na svetu. Sodelovala je z igralkami in igralci, kot so Charlize Theron, Brad Pitt in številni drugi. Moja ideja je bila ustvariti most med Združenimi državami in Mehiko ter pripeljati strokovnjake, ki lahko lokalne talente razvijajo na mednarodni ravni. Danes, v tem globaliziranem svetu televizijskih serij in produkcije, se pojavlja veliko vprašanj: "Kako lahko delam v Združenih državah? Ali se to sploh splača? Kako pridem do menedžerja ali agenta?" Vse to mi je rojilo po glavi in rekel sem si: "Dobro, živim v Los Angelesu, tam je ogromno trenerjev, vendar moramo najti način, kako to znanje prenesti v Mehiko in ljudem ponuditi priložnost." Veliko jih namreč ne more odpotovati v Združene države in si privoščiti večmesečnih tečajev. Gre za delavnico, kjer Ivana Chubbuck dva intenzivna dneva dela z igralci, tretji dan pa je namenjen industriji. Takrat povabim menedžerje, agente, direktorje avdicij iz Združenih držav, pa tudi režiserje in igralce. Cilj je ustvariti skupnost, v kateri ima mehiška industrija bolj neposreden stik s sodobnim dogajanjem v svetu. Z drugimi besedami: ne gre le za konkurenco, temveč za povezovanje in medsebojno podporo, ki omogoča nadaljnjo rast ter razvoj industrije kot celote.
To je odlična pobuda za približevanje mehiških talentov mednarodni industriji ...
Že deset let živim v Los Angelesu in videl sem veliko ljudi z uspešnimi karierami v Latinski Ameriki, ki so odšli v Združene države, nato pa so se razočarani vrnili z vprašanjem: "Kaj se tukaj sploh dogaja?" Danes živimo tudi v času, ko igralci vse redkeje hodijo na avdicije v živo, temveč si posnetke snemajo sami. Imam občutek, da v industriji vlada splošno razpoloženje frustracije, skoraj depresije, kot da 'nihče ne vidi mojega dela'. Zato se mi zdi pomembno, da damo glas tudi drugi strani – direktorjem avdicij in producentom – in igralcem pojasnimo, kje smo, kaj se od njih pričakuje, kaj jim lahko dejansko koristi in kaj ne. Včasih se mi zdi skoraj neverjetno, da nekateri nimajo niti urejenih profilov, predstavitvenih posnetkov ali osnovnih materialov.
Ko se ozrete na svojo kariero – kakšen mora biti projekt ali lik, da vam danes resnično predstavlja izziv?
Prišel sem do točke v karieri, ko želim početi stvari, ki me veselijo in osrečujejo. To pomeni, da nočem več delati zgolj zaradi dela. Zato me verjetno ne boste videli v telenovelah – ne zato, ker bi nanje gledal zviška, temveč ker to preprosto ni način dela, ki bi me izpolnjeval. Ne želim preživeti dnevno 18 ur na snemanju, raje izbiram projekte, ki mi omogočajo drugačne izkušnje, potovanja, srečevanje z novimi kulturami in predvsem igranje likov, ki so drugačni od vsega, kar sem počel doslej. Ključ je v izzivu. V tej industriji sem že več kot dvajset let, zato iščem projekte, ki me še vedno presenetijo, zabavajo in navdihujejo. Zadnja dva projekta v Španiji sta mi odprla pogled na drugačne načine dela, drugačen igralski pristop in drugačno dinamiko ustvarjanja. Poleg tega me je presenetilo tudi delo na tej delavnici – nisem si mislil, da me bo tako pritegnilo. Ideja, da lahko odkrijemo nove pisce, igralce in talente ter jim pomagamo, me resnično navdušuje. Že imamo platformo z Addiction House, zato smo si rekli, zakaj ne bi svojih virov in izkušenj namenili tudi drugim?
Foto: Hola!
S katerimi igralci ali režiserji bi si želeli sodelovati?
Teh je res ogromno. Če začnem pri najbolj osebnem – zelo si želim sodelovati z bratom in očetom; projekt je že v razvoju. Na globalni ravni pa bi bil že sam pogovor s Christopherjem Nolanom zame neverjetna izkušnja. Če bi mi ponudil, da sodelujem pri njegovem filmu, bi pristal na karkoli – tudi če bi moral zgolj pometati prizorišče (smeh). Poleg tega me zelo zanima povezovanje z glasbo. Trenutno pripravljamo projekt, povezan z glasbo skupine Jarabe de Palo, in to so moje naslednje velike sanje.
Ko pogledate nazaj na svoje življenje – obstaja kaj, kar obžalujete ali bi naredili drugače?
Da in ne. Če sem povsem iskren, obžalujem eno stvar – občutek imam, da sem zamudil pomembno življenjsko obdobje, ki se ne bo nikoli vrnilo. Po drugi strani pa mi je prav ta odločitev omogočila kariero, ki jo imam danes. Okoli dvajsetega leta sem začel igrati v telenovelah. Sodeloval sem v zelo uspešni telenoveli V imenu ljubezni, ki me je pravzaprav izstrelila v svet in odprla vrata projektom, ki jih počnem danes. A to je pomenilo tudi, da sem se moral odpovedati študiju. Univerzo sem imel res rad, užival sem v njej, zato imam občutek, da sem izgubil del tega študentskega obdobja. Zaradi tega sem bratu svetoval, naj najprej zaključi študij in izkusi to fazo življenja. Rekel sem mu: "Diplomiral boš pri 23. ali 24. letih in še vedno boš lahko igral mlajše like – ničesar ne boš zamudil." To je morda edina stvar, pri kateri si rečem: "Želim si, da bi takrat bolj intenzivno živel to izkušnjo." A hkrati vem, da sem prav zaradi tega danes tukaj, kjer sem, in da imam kariero, ki sega od televizije do filma in gledališča ter mi omogoča tudi produkcijo.
Starši so vam očitno predali pomembne življenjske lekcije. Kateri njihov nasvet vam je najbolj ostal v spominu?
Zanimivo, zelo podoben nasvet. Ko sem bil star devet let in sem sodeloval pri telenoveli Cañaveral de pasiones, so mi starši rekli: "To je tvoja zadnja vloga – zdaj boš otrok in boš užival otroštvo. Za delo boš imel časa celo življenje." Za to sem jima še danes hvaležen. Naučilo me je spoštovati svojo industrijo, hkrati pa tudi življenje zunaj nje. Razumel sem, da delo ni vse. Rodil sem se v to okolje in sem bil vedno del njega, vendar obstaja veliko več kot le televizija, revije ali javna podoba. To je del našega poklica – nekakšna javna funkcija – vendar sreča ne more temeljiti zgolj na tem.
Kaj pa danes – kako ohranjate ravnovesje med javnim in zasebnim življenjem?
Poskušam biti čim bolj zaseben, kolikor je to mogoče, čeprav živim javno življenje. Obstajajo stvari, o katerih preprosto ne želim govoriti javno – in to je del mojih meja. Kar pa zadeva javnost, naj bo povezana z mojim delom. Najpomembneje pa je ostati prizemljen – z družino, prijatelji, ljudmi, ki ti brez olepševanja povedo: "Hej, malo si poletel." Pomembno je tudi zavedanje, da če bi jutri nehal delati ali če bi se vse ustavilo, lahko svojo srečo še vedno najdem drugje. Ne zato, ker ne bi imel rad svojega dela, ampak zato, ker življenje ponuja veliko več.
Kakšno ravnovesje ste dosegli v tem trenutku svojega življenja – tako poklicno kot osebno?
Mislim, da je ključno, da vsakemu področju nameniš čas. Če bi ves čas samo delal, bi bil nesrečen. Po drugi strani pa tudi popolna neaktivnost ni zame – če si vzamem predolg odmor, me to prav tako ne osrečuje. Študiral sem ekonomijo in poslovno administracijo, uživam v ustvarjanju, v projektih, v razvoju idej. Sem ustvarjalen človek in to me izpolnjuje. Verjamem, da moraš za ustvarjanje najprej znati biti sam s seboj, razumeti svoje procese in najti notranji mir. Iz tega potem pride motivacija – želja po potovanju, ustvarjanju, raziskovanju. In ko se nečemu posvetiš, se temu posvetiš v celoti. Tako nastane pravo ravnovesje: da uživaš v delu, a hkrati ne živiš izključno zanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar