Foto: David Suárez
Mehiški igralec Arap Bethke je svojo kariero zgradil z upodabljanjem intenzivnih, pogosto skrajnih likov, ki se gibljejo na presečišču nasilja, potrebe po nadzoru in tihe, komaj zaznavne krhkosti. V pogovoru razmišlja o igralskem procesu, pomenu neizrečenega in izzivih vstopanja v like, ki ne iščejo odrešitve.
Zdi se, da vaše novejše like prežema nekaj, kar nikoli ni povsem pojasnjeno. Zakaj vas privlači delo iz te 'praznine'?
Ker je tisto, kar ostane neizrečeno, pogosto najbolj zgovorno. Zanima me, kako se notranja stanja razkrivajo skozi gib, pogled, držo in odločitve lika. Pri seriji Polen smo veliko raziskovali občutek nepripadnosti — lik, ki izhaja iz pomanjkanja, to prikriva z močjo, egom ali celo nasiljem. Takih stvari ni treba razlagati v dialogu, nenehno so prisotne in usmerjajo ravnanje.
Vas bolj zanimajo takšni liki kot tisti z jasnim razvojnim lokom?
Da. Zanimajo me liki, ki se ne 'naučijo lekcije', ki ponavljajo iste napake in ne integrirajo izkušenj. To je zelo človeško. Radi verjamemo, da se ljudje spreminjajo, a pogosto vztrajamo na istem mestu — gradimo zapletene odnose in odločitve sprejemamo iz istih ran. Prav ta protislovja jih delajo prepričljive.
Foto: David Suárez
V telenoveli Lobo, morir matando delujete iz bolj fizičnega, neposrednega izhodišča. Kako ste gradili ta lik?
Zanj je nasilje sredstvo za uveljavljanje lastnega pojma pravice. Ne verjame v sistem in meni, da ne deluje, zato vzame stvari v svoje roke — v tem smislu je antijunak. Pomembno mi je bilo, da ima občinstvo kljub intenzivnosti njegovih dejanj nekaj, s čimer se lahko poveže. Njegova pot pa je v resnici proces razbijanja oklepa, ki si ga je zgradil.
Kako zahtevno je upodabljati like, ki delujejo iz agresije ali tišine?
Zahtevno, a hkrati najbolj vznemirljivo. Trudim se, da je vsak lik čim bolj oddaljen od mene. Ko vstopiš v njihov način razmišljanja, si prisiljen razumeti brez obsojanja. To pa ti kot igralcu — in kot človeku — odpre širši nabor izraznih možnosti.
Vaše zanimanje za psihologijo se zdi ključno za vaš igralski proces.
Da, to izhaja že iz mojega domačega okolja. Moja mama je terapevtka, zato sem bil vedno v stiku s tem svetom. Zanima me predvsem nezavedno — razumevanje, zakaj počnemo to, kar počnemo. Ko gradim lik, začnem prav tam: pri njegovih impulzih in protislovjih. Vsi nosimo v sebi različne plasti, a tisto, kar z njimi naredimo, nas na koncu definira.
Foto: David Suárez
Se vam je že zgodilo, da je lik spremenil vaše prvotne načrte?
Seveda, in to je eden najbolj zanimivih delov procesa. Včasih pristopim z zelo jasno predstavo, a se med vajami ali snemanjem izkaže, da ne deluje. To se mi je zgodilo pri filmu Lobo, morir matando. Sprva sem si lik predstavljal kot bolj izpostavljen, neposreden, na koncu pa je postal nekdo, ki si skoraj želi izginiti, ki noče biti opažen. Takrat sem spoznal, da moraš pustiti, da te lik vodi, ne pa mu vsiljevati lastnih idej.
Pogosto poudarjate tudi pomen sodelovanja.
Absolutno. Režiser ima širšo vizijo projekta in temu moraš znati zaupati. Seveda pride do razprav in različnih pogledov, vendar je bistvo v skupnem cilju. Včasih se zgodi, da nečesa v tistem trenutku ne razumeš, a kasneje, ko vidiš celoto, vse dobi smisel.
Po upodabljanju kompleksnih, pogosto temačnih likov zdaj sodelujete pri projektu z bolj duhovnim poudarkom. Kaj vas je pritegnilo?
Prav ta kontrast. Po obdobju temnejših zgodb se mi je zdelo pomembno ustvariti nekaj svetlejšega. Gre za pripoved o zadnjih dneh Jezusa, vendar z izrazito človeške perspektive — brez spektakla ali posebnih učinkov. Pritegnilo me je, ker raziskuje dvom, strah in notranja protislovja. To ni zgodba o gotovosti, temveč o notranjih konfliktih.
Foto: VIP 2000TV
Apostol Peter je ena najbolj prepoznavnih in cenjenih svetopisemskih osebnosti. Kako ste pristopili k temu, da bi deloval čim bolj človeško?
Prav skozi njegovo človečnost. Projekt ne želi biti didaktičen ali spektakularen, temveč intimen. Osredotoča se na notranje boje likov. Peter je impulziven in poln nasprotij — pogosto prevzame pobudo, a hkrati dvomi. Ta razklanost se mi je zdela ključna za njegovo upodobitev.
Gre tudi za lik, ki Jezusa zataji. Kako ste pristopili k temu prizoru?
Iz perspektive strahu. Peter verjame, vendar se v odločilnem trenutku zlomi. Trikrat zanika, da bi poznal Jezusa, in šele nato pride občutek krivde. Prav to protislovje ga dela tako zanimivega — ni popoln junak, temveč človek, ki v ključnem trenutku odpove.
Sporočilo zgodbe ima tudi širšo dimenzijo.
Da, saj odpira idejo, da je prava 'motnja' pravzaprav ljubezen. V nasilnem okolju, kjer ljudje večinoma delujejo iz strahu ali potrebe po nadzoru, se pojavi možnost odziva iz povsem drugačnega izhodišča. Prav ta kontrast se mi zdi najmočnejši vidik projekta — ponuja alternativo, ki ni samoumevna, a je hkrati globoko človeška.
Ali obstaja skupna nit, ki povezuje vse vaše like?
Vsekakor. Vsak lik mi omogoča, da raziščem drugačen vidik človeške narave. To je tisto, kar me žene naprej — želja, da se ne ponavljam in ne obstanem na mestu. Zanima me razumevanje različnih načinov razmišljanja, čutenja in delovanja. Prav ta raznolikost me kot igralca najbolj privlači in hkrati nenehno izziva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar