Foto: Mezcalent
Yadhira Carrillo ne more skrivati svojega navdušenja nad skorajšnjo premiero telenovele Los hilos del pasado, ki se bo na ameriških televizijskih zaslonih začela predvajati 10. septembra na programu Univision in bo zaznamovala njeno težko pričakovano vrnitev k telenovelam po 17-letni odsotnosti.
"Navdušena sem. Nisem se zmotila. Zelo sem srečna. Bila je prava izbira. Počutim se kot riba v vodi. Počutim se tako živo. Tako čudovito se je zbuditi in reči: 'Zdaj grem v službo,' ker delo resnično bogati srce in dušo. Zaradi njega se počutiš tako dobro. Zaradi njega se vrneš k urniku, vadbi, prehrani in temu, da si zelo organiziran na vsakem koraku. Projekt je tako dobro izdelan, tako lep in tako negovan, da smo ponosni nanj in seveda si želimo, da bi ga ljudje sprejeli za svojega," je mehiška igralka dejala v intervjuju za People en Español.
Zvezdnica nepozabnih Televisinih telenovel, kot so María Isabel, Moč ljubezni (El privilegio de amar) in Rubí, se zelo dobro spominja, kaj je doživela in čutila tistega dne, ko je po 17. letih na svoj prvi delovni dan telenovele Los hilos del pasado, znova stopila v snemalni forum. "Bilo je čudovito. Producent, režiser in celotna produkcijska ekipa so tiho stali, vsi so gledali proti vratom, in ko sem vstopila, je bila tako lepa, častna dobrodošlica. Kot bi se vrnila domov. Tega ne bom nikoli pozabila," se spominja.
Foto: Mezcalent
Kot v prejšnjih melodramah bodo tudi v tej zgodbi, ki jo je produciral José Alberto Castro, Yadhirine solze ponovno v središču pozornosti. "Da, veliko jokam, ves čas. Kot da bi me producenti radi postavljali v vloge, v katerih jočem, jočem in jočem," je priznala.
Čeprav se na prvi pogled morda zdi enostavno, 53-letna igralka priznava, da ni. "Ko moraš preprosto potočiti solzo, je veliko lažje, ko pa moraš vzdrževati dolge prizore, kjer moraš jokati vedno več in jokati še naprej, se moraš vsekakor popolnoma potopiti v čustva, ki jih ta lik doživlja in čuti. Seveda včasih črpaš tudi iz lastnih občutkov. Isti prizor smo morali ponoviti osem ali devetkrat, pri čemer postaneš duševno in čustveno izčrpan, ker tvoji možgani ne vedo, da igraš igro. Svojim možganom ne moreš reči: 'To, kar trenutno počnem, kar čutim in kar doživljam, ni resnično, to je fikcija, to je zgodba.' Možgani tega ne razumejo, tega se jim ne da razložiti. Tvoja duša to čuti, tvoje telo, tvoje oči, celotno tvoje bitje, tvoje celice čutijo to žalost, zato od tam odidem žalostna in grem domov žalostna in ne glede na to, kako zelo si želim predvajati nekaj optimistične glasbe, da bi se od tam rešila in se počutila bolje, to ostane z mano," je pojasnila.
Nekaj, kar, priznava, je na koncu terjalo svoj davek skozi vso njeno kariero. "S tem živim že 30 let in bil je trenutek, ko sem trpela zaradi globoke žalosti. Moj zdravnik mi je rekel: 'To je zaradi tvojih likov. Tvoji možgani živijo s prepričanjem, da je bilo vse, kar si doživela v vsaki telenoveli, in vse te solze resnične. V tvojem telesu, v tvojih možganih, v tvojih občutkih, v tvojih čustvih, v tvojem srcu, v tvoji duši, v tvojih celicah živi prepričanje, da je tvoj otrok ali starš umrl, ... Vse, kar doživiš v vsaki telenoveli, shraniš tukaj v sebi kot majhno vrečko in seveda tudi tvoje telo joka.' Rekla bi lahko, da mi je odmor od igranja nekoliko pomagal," je pojasnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar