Foto: Telemundo
Danilo Carrera je postal eden najljubših zvezdnikov telenovel in je zaigral v nekaterih najuspešnejših projektih v zadnjih nekaj letih, kot so La doble vida de Estela Carrillo (Televisa), Hijas de la luna (Televisa), Nepremagljiva ljubezen (El amor invencible, Televisa) in Sed de venganza (Telemundo). Zdaj se je 36-letni ekvadorski igralec vrnil na televizijske zaslone v eni najbolj pričakovanih Telemundovih serij leta 2025, Velvet: el nuevo imperio, v kateri bo znova stopil v čevlje zlobneža, ki mu predstavlja enega največjih izzivov na njegovi poklicni poti. "To je lik, kakršnega še nisem igral," je priznal v pogovoru za People en Español.
Medtem, ko so se novinarji omenjenega spletnega portala z igralcem pogovarjali o tej uspešnici, v kateri bo nastopil v eni ključnih vlog za zgodbo, so zdaj izkoristili tudi priložnost, da so se z igralcem pogovorili o eni njegovih največjih ljubezni v življenju: nogometu. 27. aprila je minilo šest let, odkar je uresničil ene svojih največjih sanj: postati profesionalni igralec. "Leta 2018 sem pustil vse. Opustil sem kariero igralca in šel igrat nogomet. Spraševali so me, če sem nor," je spregovoril o trenutku, ko je njegova odločitev, da se poslovi od igralskega poklica, presenetila vse njegove oboževalce. Ravno v tistem času je Danilo snemal telenovelo Hijas de la luna in zdelo se je, da je njegova televizijska kariera v astronomskem vzponu.
Mnogi niso vedeli, da je kljub uspehu in prepoznavnosti, ki jo je v tistem obdobju dosegal v svetu zabave, ta večplastni igralec preživljal notranji čustveni boj, ki ga ni razumel in o katerem je več let molčal. "Zdaj, ko sem bolj zrel, priznam. Trpel sem za hudo depresijo. Bil sem depresiven, potem ko sem pri 19. letih nehal igrati nogomet. Bil sem v težki situaciji, nisem mogel videti barv na svetu, nič mi ni bilo pomembno. Še vedno sem bil suženj sanj ... Tega se nisem zavedal, ker takrat nihče ni govoril o tem. Enajst ali dvanajst let nisem bil stoodstotno srečen," je priznal o tistem obdobju svojega življenja, ko je šele začenjal pot v svet televizije.
Seveda so bile sanje, o katerih govori ekvadorski igralec, postati profesionalni nogometaš, nekaj, k čemur je stremel že od otroštva v rodnem Guayaquilu, a jih je opustil, ko je zapustil svojo državo, da bi študiral in delal v Združenih državah. "Nisem mogel več živeti v tej frustraciji, ker nisem poznal odgovorov na toliko vprašanj. Sem bil dovolj dober? Sem imel tisto, kar je potrebno za igranje nogometa? Mislil sem, da imam. Fizično sem bil zelo dober, zelo hiter, zelo močan, vendar tega nisem dokazal," je pojasnil.
Začasna prekinitev obetavne igralske kariere in ogrožanje finančne stabilnosti nista bili edini tveganji, s katerimi se je soočil, ko se je odločil postati profesionalni športnik. Obstajala je tudi dodatna grožnja neuspeha, če ne bi dosegel svojega cilja, in tudi predpostavka velikega fizičnega napora, ki bi ga moral prestati med poskusom. "To je bil najtežji fizični in psihični proces, kar sem jih kdaj imel v življenju. Uničil sem si celotno telo. Zelo težko je bilo pri tridesetih letih spraviti svoje telo nazaj na profesionalno raven. Morda ni bila najboljša finančna odločitev, sploh ni bila. Tudi za mojo kariero ni bila najboljša izbira, ampak za Danila je bila najboljša odločitev. Hvaležen sem se zanjo," je iskreno priznal.
Ves njegov trud in žrtvovanje je bilo poplačano, saj je Danilo v soboto, 27. aprila 2019, uresničil svoje sanje in stopil na nogometno igrišče oblečen kot profesionalni igralec z ekipo Fuerza Amarilla na legendarnem ekvadorskem športnem prizorišču. "Osem mesecev nisem hodil ven, nisem pil, nisem imel dekleta. Jedel sem nogomet, spal nogomet, živel nogomet, samo nogomet. In tako mi je uspelo debitirat na stadionu Atahualpa. Tam so igrali Messi, Ronaldinho, Ronaldo, največji v zgodovini," se ganjen spominja.
Zvezdnik telenovel se ima za rojenega sanjača in ve, da je prizadevanje za cilje, zaradi katerih nam srce hitreje bije, temeljni del sreče. "Živ si le, če imaš cilj, sanje, nekaj, kar želiš doseči. Sicer, zakaj smo tukaj? Kateri cilj si resnično želiš doseči v življenju? Imam jih toliko," je priznal.
Danes se ozre nazaj in se počuti srečnega, da je imel pogum uresničiti svoje sanje in postati nogometaš. Njegove izkušnje, tako v športu kot na televiziji, so ga naučile, da je eden največjih strahov, s katerimi se vsi soočamo, ko se lotevamo nečesa, kar nas navdušuje, strah, da tega ne bomo dosegli. "Ljudje se bojijo neuspeha. Tudi jaz sem ga doživel. Zame je veliko večji, saj če mi ne uspe, je to javni neuspeh. 'Danilo Carrera, poglejte ga, spodletelo mu je, ni mu uspelo, ni naredil tega, ni bil dovolj dober,' pišejo ljudje na družbenih omrežjih. Ta strah pred neuspehom obstaja, ampak veste kaj? Vseeno mi je, če mi ne uspe, in vseeno mi je, če mi bodo rekli, da mi ni uspelo. Imel sem pogum poskusiti, dal sem vse od sebe in si upal. Bil sem pogumen," je zaključil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar